Pretekli vikend smo v Planici kar štirikrat poslušali našo najlepšo slovensko pesem – Zdravljico. Dve posamični zmagi, ena ekipna ter ena v skupnem seštevku poletov, naši orli so bili res vrhunski, ob odličnem vzdušju in športnem navijanju za vse, več kot 60.000 obiskovalcev, iz vseh koncev Evrope. Kot so odlični že vso sezono in nekaj zadnjih let, ko vztrajno in ves čas napredujejo, iz leta v leto.

Kaj se lahko naučimo od naših uspešnih skakalcev, ki nas zadnje sezone tako lepo razveseljujejo s svojimi uspehi, če pa gledam iz gledišča svetovalca in poslovnega coacha, tudi in predvsem s tem, da znajo razvijati in dopolnjevati svoje talente, kot tudi stalno širiti bazo mladih skakalcev ter spodbujati zdravo tekmovalnost med njimi.

Pravkar sem na nacionalki poslušal Petra Prevca, »našega Pera mišico«, kako umirjeno in trezno razmišlja o preteklem vikendu, kjer se mu je zmaga v skupni razvrstitvi svetovnega pokala izmuznila res za malenkost (op.p. osvojil je enako število točk kot zmagovalec, Nemec Severin Freund, le da je imel ta več zmag v letošnji sezoni in je zato on postal skupni in edini zmagovalec). Peter s praktično nič grenkobe razlaga, da je bila zmaga resda blizu, da pa je vendarle od lanskega leta napredoval, tako v številu osvojenih točk v eni sezoni, kot tega, da je bil dober že od začetka sezone, dosegel največ zmag v eni sezoni do sedaj, skratka – vidi, da gre trend ves čas kontinuirano navzgor in da bo z zagnanim delom v prihodnje samo še boljši in boljši. Optimističen, a trezen pogled naprej, z zavedanjem, da te samo trdo delo in vera vase pelje dalje na tej poti.

Kaj vse lahko razberemo iz njegovih zrelih odzivov (nenazadnje je star šele 22 let in ima pred seboj lahko še veliko plodovitih skakalnih let) in kako jih lahko prevedemo tudi za našo uporabo:

  • Pomembno se je osredotočiti na vsak skok sproti, na njegovo popolno izvedbo in izvedbo natreniranih ritualov in ne razmišljati o končnem rezultatu. Ter biti vsako leto, vsak mesec, vsak dan boljši. Enako velja za naša življenja, naj bo to za poslovno ali zasebno rabo – pomembno je, kako hodimo po naši poti – da vsak dan delamo najbolj(š)e, kar znamo, da se kot »samuraji« osredotočamo na perfekcijo vsake aktivnosti, ki jo delamo, smo vsak dan v nečem boljši – in potem je rezultat posledica.

 

  • Skromnost in ponižnost: vrhunske športnike po eni strani odlikuje ambicioznost in samozavest, prepričanje vase, močna vera v uspeh, zavedanje, da so del nečesa večjega. Po drugi strani pa lahko praktično vedno v njih prepoznamo tudi neko skromnost, ponižnost do tega, kar delajo in kako to delajo, se ne hvalijo z uspehi, ker njihovi uspehi govorijo sami zase. Se zavedajo svojih talentov, vendar jih navzven ne izpostavljajo. Ali kot sem ravnokar slišal reči našega vrhunskega deskarja Žana Koširja (op.p. ki je letos osvojil vse možne globuse v alpskih disciplinah deskanja na snegu): »Takoj ko sem mislil, da sem odličen, sem šel na progi ven. In sem bil naslednjič spet ponižen do svojega športa.« Tudi vrhunske strokovnjake, menedžerje in vodje odlikuje tovrstna skromnost in ponižnost, ko veš, da nič ne veš (ravno zato, ker veliko veš), se zavedaš talentov in potencialov ljudi okoli sebe in si ponižen, kar se egocentrizma tiče ter zato lahko samozavestno poveš, da vsega tudi ne veš in da z veseljem prisluhneš tudi mnenju in idejam drugega (t.i. neegocentrično delovanje).

 

  • Zdrava tekmovalnost: marsikdo bi lahko rekel, da je Jurij (op.p. Jurij Tepeš) zafrknil Petra in mu z izrednim skokom in zmago v nedeljo vzel globus iz rok. Peter sam pa dobro ve, da se v skokih ves čas išče popolnost in da te samo to dela popolnega na dolgi rok. In da te to, da si obrožen z odličnimi sotekmovalci, dela boljšega, ker si stalno prizadevaš, da ste skupaj boljši. Koliko nezdrave tekmovalnosti vidim vsak dan, ko delamo svetovalne in coaching projekte v slovenskih organizacijah. In kakšna škoda se dela tem organizacijam na srednji in dolgi rok. Po drugi strani pa lahko zdrava tekmovalnost samo doprinese, da stremiš k popolnosti in iz sebe izvabiš še tisto nekaj več, kar drugače ne bi, ker ti ni treba oz. te nihče ne spodbuja k temu.

 

  • Profesionalizem: šport je trdo delo in pomemben je fokus na prave stvari, kjer po Petrovih besedah iščeš kompromise med tem, da se določenim stvarem odrečeš, da si lahko vrhunski pri stvari, v kateri uživaš. Veliko je odrekanja, trdega dela, vztrajanja pri ponavljanju trenažnega procesa ter fokusa na prave stvari, ki te peljejo na poti do cilja. Tudi osebnostna in poslovna odličnost je trdo vztrajno delo na samemu sebi, razvoju lastnih kompetenc in potencialov, samodisciplini in fokusu na prioritetah, da delaš prave stvari (če pa še na pravi način pa toliko bolje) in da znaš reči ne stvarem, ki na tej poti niso pomembne.

 

  • Ne zaspati na lovorikah in stalno širiti svojo cono udobja: takoj ko misliš, da se ti ni več treba truditi, ker si dosegel lovorike in boš sedaj samo še žel, si že na poti navzdol. Ravno obratno, stalno se je treba presegati, delati stvari, ki se jih bojiš in z njimi rasteš in se razvijaš. Tudi naše službe, pa tudi zasebno življenje so vsekakor aktivnosti, kjer se moramo velikokrat podati daleč iz cone udobja in pri tem ostajati tam dlje in dlje časa ter stalno preizkušati svoje meje. Še posebej v primeru, da želimo pri svojem delu in osebno stalno napredovati in se izboljševati. Kar pomeni, da so za naš razvoj in rast (pa naj bo to na področju posameznika ali pa organizacije oz. podjetja), napredovanje in uspešno delovanje v prihodnosti nujni sprehodi iz cone udobja. Namreč šele, ko stopimo ven iz te udobne cone, se bomo soočili z novimi izzivi, novimi vidiki in stopnjami problemov, mogoče tudi z novimi strahovi, ki jih do sedaj nismo poznali, vse to pa nam bo omogočilo razvoj novih priložnosti ter osebnostni razvoj.

 

Če zaključim današnje »skakalno« razmišljanje bi lahko rekel, da je enostaven (pa vendar tako težak, ker je odvisen od nas samih in v tem je kontradikcija) recept za poslovni ali pa osebni napredek ta, da se redno podajamo v cono trdega treninga, smo fokusirani na današnji trenutek in na to, da vsak dan v vsakem (ali vsaj enem) pogledu napredujemo, da smo proaktivni in ne čakamo, da se bodo zunanje okoliščine spremenile v naš prid, temveč mi življenje vzamemo v svoje roke ter s tem držimo kontrolo nad njim. To pa je tista pozitivna, navzgor obrnjena spirala uspeha.

 

 

 

Mag. Janez Žezlina

Partner in poslovni coach

Energos d.o.o.

janez.zezlina@energos-svetovanje.si