Kot najstnik in kasneje študent sem veliko pozornost posvečal ročnim uram. Celo tako zelo, da sem jih zbiral. Take v marmornem ohišju, pa v lesenem ohišju, pa prve iz umetnih mas pa različnih barv …. in za različne priložnosti. Najljubša mi je bila ura iz enake zlitine, kot so bili takrat italijanski kovanci. V tistem obdobju sem v enem od medijev zasledil zapisano misel, ki me spremlja še danes; »Človek z dvema urama nikoli ne ve, koliko je ura«.
Danes so ure oziroma »časokazalci« praktično že povsod okoli nas. Prisotni so v vseh t.i. pametnih napravah. Z razvojem elektronike in tehnike so se pojavili na tv ekranih, pa kasneje s teletekstom, na stacionarnih telefonih, na računalniških monitorjih in mobilnih telefonih.
Tako kot se danes na vsakem koraku srečujemo s kazalci časa imamo vse več tudi možnosti za komuniciranje v oziroma preko elektronskih medijev. Verjamem, da zna vsak med nami našteti za vsak svoj prst vsaj en elektronski komunikacijski kanal. Prispevek pa ni namenjen analiziranju posameznih kanalov, možnosti, primerjav med njimi … Izpostaviti želim pomen zavedanja obvladljivosti in sledljivosti … potrošnikov nam, našim organizacijam in blagovnim znamkam.
K pisanju vsebine tega prispevka me je namreč »napotilo« spoznanje pri izkušnjah iz prakse in več potrditev pri ugotovitvah raziskav na tem področju. Dejstvo je namreč, da imamo na razpolago vse več možnosti komuniciranja organizacij in blagovnih znamk s potrošniki. Na trgu se neprestano pojavljajo nove (alternative, variante na temo) in vsaka med njimi nam je dobrodošla.
Pomembno pa je, da kot odgovorna oseba, ki so nam zaupane komunikacijske aktivnosti organizacije in/ali posameznih blagovnih znamk znamo ločiti zrnje od plev. V tem primeru to pomeni, da so zrna tisti mediji, ki jih upošteva tudi naša ciljna skupina. Nemalo odločevalcev želi svoje organizacije oziroma/in blagovne znamke narediti všečne kar najširši množici potrošnikov. Posledično se odločajo za komuniciranje in nagovarjanje potrošnikov preko vseh možnih, npr. elektronskih (spletnih) kanalov na trgu. V poplavi le teh, vedno novih (alternativ) pa se zamujamo akterji in (i)zgubljajo iskalci. Tako ne preseneča podatek raziskave, da kar dobrih 55% iskalcev/kupcev od začetka išče točno določeno blagovno znamko in jo tudi kupi. Le ta je lahko tudi generična. To raziskavo so opravili v podjetju eBay, nanašala pa se je na področje tehnike. Praktično istočasno je bila izvajana še raziskava potrošniških trendov v izvedbi agencije za raziskovanje globalnih potrošniških trendov, Future Foundation. Rezultati so za »tradicionalno« prepričane, porazni. Kar 70% potrošnikov na spletu brska med več ponudniki, da bi našli za njih najboljšo ponudbo. Delež potrošnikov, ki so lojalni določeni blagovni znamki pa je približno polovičen.
Kot potrošniki največkrat delujemo po liniji najmanjšega truda, vložene energije. V najkrajšem času želimo osvojiti, narediti, kupiti, spoznati … želeno. Ne iščemo kar vsepovprek, osredotočimo se na ime produkta, storitve, blagovne znamke. »Zadetki« v iskalnikih nam ponudijo ogromno naslovov z informacijami vezanimi na v iskalnik vpisano besedo. Pregledujemo pa načeloma le prve med prvimi. Ko na spletu kupujemo in smo kot potrošnik nelojalni eni blagovni znamki, v povprečju primerjamo po tri blagovne znamke za izbrano iskano področje, predno sprejmemo nakupno odločitev.
Naloga organizacij in blagovnih znamk, seveda njihovih upravljavcev je, da potrošnika obdržijo pri sebi, predno odide k konkurenci. Tako na prodajnem mestu, ki ga uredimo skladno s svojimi standardi, kot na spletu, ki mora izkazovati naše standarde. Toda kako?
Tista, najstarejša oblika ure … še vedno najbolje deluje. In vedno vemo koliko je ura. Kaj ima (lahko) vsaka organizacija lastnega, upravlja povsem v skladu s svojo celostno grafično podobo, s sebi lastnim oblikovanjem in vsebinsko zasnovo? S potrošniki komunicira po potrebi, na dnevni osnovi … in je rezultat njej lastnega »genoma«? Brez nepotrebnega, nemalokrat zaradi nerazumevanja tudi konfuznega komuniciranja preko več kanalov, brez rdeče niti. Vprašanje je tudi ali res razumemo zakonitosti posameznega elektronskega medija, ga obvladamo? Kdor se loti še računanja stroška dela, vloženega časa, verjamem kaj kmalu ugotovi, kje najmanj vloženega dela in časa prinese največ. In kaj res (lahko) obvladamo. Torej, odgovor je, le organizaciji oziroma/in blagovni znamki lastna spletna stran. Pri vseh drugih možnih alternativah smo namreč vedno omejeni z zamislimi njihovih snovalcev. To pa nismo mi, še manj naša organizacija in/ali naša blagovna znamka.
Tako mora biti vsaki organizaciji primarno, da pri komuniciranju s potrošniki v množici elektronskih možnosti, med elektronskimi mediji najprej vzpostavi referenčno, kredibilno, predvsem pa svojstveno spletno stran organizacije in/ali blagovne znamke. Le ta se bo, v primeru pravilne optimizacije, v iskalnikih vedno pojavljala na prvem mestu. In kaj je še pomembno?
Spletna stran mora potrošniku nuditi možnost da na naši spletni strani izbrani produkt, storitev tudi naroči, kupi. Spletne strani, ki (tudi) prodajajo, imajo na trgu zavidljivo prednost.
Vemo koliko je »ura«?
Pričujoča vsebina izhaja iz spoznanj in lastnih izkušenj na trgu ter priporočil stroke in primerov slabe ter dobre prakse na trgu. Določene informacije so lahko tudi iz javno dostopnih virov. Vsebina je zapisana v preprostem jeziku. Namenoma, da jo res lahko razume kar najširši krog bralcev. V praksi namreč opažam, da se odgovorni v večjih podjetjih zavedajo pomena komunikacijske stroke in njene vloge v organizaciji in na trgu. Jo tudi poznajo, razumejo in izvajajo. Cilj pa je, da prispevke in s tem stroko, razumejo tudi odgovorni v s.p.-jih, mikro in malih organizacijah ter vsi, ki upravljajo blagovne znamke.
Aleš Aljančič
Adverso d.o.o.
