Verjetno ni velikih možnosti, da bi se v praksi neprestano vizionarsko, strateško, taktično in operativno prav(ilno) odločali. Lahko pa naredimo marsikaj, da povečamo to verjetnost. Npr. Colin Luther Powell (roj. 1937), ameriški državnik in upokojeni general, je v zbirki nasvetov za voditelje izpostavil odločanje in ukrepanje, rekoč: “Uporabljajte formulo P=40 do 70, v kateri je P verjetnost uspeha, številke pa označujejo odstotek razpoložljivih informacij. Kadar so razpoložljive informacije v razponu od 40 do 70, krenite v akcijo, ob upoštevanju svoje intuicije. Ne začenjajte akcije če informacije pravijo, da nimate vsaj 40% možnosti za  uspeh. Ne čakajte, da pridobite 100%, ker je takrat že prepozno! Predolgo zbiranje informacij nas dela neučinkovite.”

Kako naj vemo, kdaj smo dosegli tistih najmanj 40% informacij? Kako naj izurimo svojo intuicijo, ko se odločamo o strateško najbolj relevantnih zadevah? Da se približamo okrepitvi intuicije, ki je po definiciji a.) vživetje v problem in b.) navdih, ter pridobimo zadosten delež informacij za odločanje, predlagamo naslednjo proceduro kreativnega strateškega odločanja oz. sprotnega taktičnega reševanja problemov, pri čemer velja pridržek, da gre zgolj za model in vstop v proces odločanja; modifikacija je še zmeraj na strani vsakega posameznega organizacijskega sistema (model je prirejen po knjigi „Decision making: A guide to the Complete Method of Creative Decision Making“, avtor Norman W. Edmund):

 

Po maksimi, ki jo pripisujejo Theodoreu Rooseveltu, naj bi veljalo: “Pri odločanju (kaj naj bo vaša nova strategija in cilji ter ukrepi, op.p.) je najboljša poteza, ki jo lahko naredite, prava stvar; naslednja najboljša poteza je napačna stvar; najslabša poteza, ki jo lahko naredite, pa je, da ne naredite nič (novega, op.p.).”

 

 

Dobran Juričan

dobran.jurican@energos-svetovanje.si