Deček Miklos je poletja zelo rad preživljal na kmetiji svojih starih staršev, visoko v alpskih planinah Julijskih Alp.
Na kmetiji je bilo veliko domačih živali, s katerimi se je igral, dedku je zjutraj vedno pomagal pri jutranjih opravilih v hlevu, popoldneve pa je preživljal pri igri v naravi in spoznavanju lastnosti ter spretnosti domačih živali na kmetiji, kot tudi tistih gorskih, ki so bile bolj divje in neudomačene.
Všeč mu je bil petelin s svojim jutranjim kikirikanjem in samozavestnim postavljanjem na kupu gnoja, pa krave, ki so vsak dan poskrbele za mleko in so bile nasploh zelo prijazne »gospe«, kot tudi koze in gamsi, ki so se gibčno in spretno premikali po skalnatih previsnih grebenih; prav neverjetno je bilo, kje vse so bili sposobni plezati.
Edina žival, za katero ni vedel, kaj bi z njo, je bil prašič Mankela, ki je cele dneve preležal v mlakuži ob hlevu in se mu je zdel samo ena lena in obilna žival, ki ne ve, kaj bi (sama) s seboj počela.
Prišel pa je vroč poletni dan, ko se je Mankela resnično izkazal in dokazal svoje vrline. Dedek in babica sta bila tisti dan po nakupih v dolini, Miklos pa se je ravno igral v hlevu z živalmi, ko je nad tamar pribrzela nevihta. Ko je udarila strela v bližnje drevo, je le-to zagorelo in padlo na vrata hleva, ki je začel goreti.
Živali in Miklos so bili ujeti v vročem kotlu, takrat pa Mankela z močnim glasom ukaže: »Krave, poiščite nekaj hlodov in jih pomočite z mlekom; koze, naberite seno in nekaj vrvi; kokoši, priskrbite nam jajca; Miklos, ti pa nam pomagaj zvezati vse skupaj.«
In tako so skupaj naredili pravi mali tobogan, po katerem so se vsi skupaj iz prvega nadstropja spustili in rešili. Navdušene živali in Miklos so po tem, ko jih je strah zapustil, začeli navdušeno vzklikati: »Živel, Mankela, hura, Mankela, naš junak!«
Mankela je ob tem samo skromno dejal: »To obilno in nepokretno telo je resda lahko moja ječa, vendar mi je narava dala glavo in bister um, da ga pametno uporabljam.«
Nauk zgodbe:
Dober vodja deluje umno: zna se ustaviti in razmisliti, kako bi stvari lahko naredili drugače, jih poenostavili in izboljšali.
P. S.
Splošno mišljenje ljudi je, da so prašiči debele in umazane živali. V resnici pa to ni res, saj so prašiči najbolj inteligentna domača žival. Lahko se naučijo mnogo stvari in se zelo navežejo na človeka. Valjajo se v blatu samo zaradi tega, ker se ne morejo potiti in se na tak način ohladijo. Prašiči so tudi zelo prilagodljivi in lahko živijo kjer koli. Lovci morajo vedno menjati pasti, ker imajo prašiči dober spomin in vedo, kje so pasti postavljene in kako se jim izogniti (vir: https://www.topshop.si/clanki/10-najpametnejsih-zivali-na-svetu).
P.P.S.
Prašič Mankela je druga od živalskih basni o vodenju (prva je bila Orel Primus), ki so v obliki ilustrirane zbirke izšle v 3. kvartalu leta 2020. Za več informacij obiščite to stran.
