Kit Atos je bil močan in ogromen samec, glava družine sinjih kitov, ki so živeli v prostranih morjih Atlantskega oceana. V svojem več kot 30letnem življenju v prostranih morjih je dobil kar 18 mladičkov.

Atosu in njegovi samici Tajdi tako nikoli ni zmanjkalo dela, seveda pa tudi veselja in skrbi, ki se pojavijo pri tako veliki družini in pestrosti njenih otrok. Njun zadnji mladiček, mali belo modri Gigi je bil še posebno srborit in živahen: vedno poln sebe, novih idej in predlogov. Nikoli poslušal nasvetov starejših, vedno pa je delal s svojo glavo.

Tako se je zgodilo, da se je nekega posebno oblačnega dne, ko je bilo morje nemirno in valovito, Gigi s svojimi tremi brati in štirimi sestrami odpravil na pot do potopljene nemške vojaške ladje. Le-ta je v času 2. svetovne vojne potonila v plitvinah ob francoski obali ter so njene razbitine še vedno domovale približno 30m pod gladino. Mladi kiti so zelo radi raziskovali okolico ladje in še posebej njeno notranjost, ki je ponujala veliko ohranjenih predmetov iz vojaške zgodovine, ki so pri njih vedno zbujali radovednost.

Tokrat si sicer ostali bratje in sestre niso preveč želeli iti raziskovati, saj bi raje preživeli nemirno obdobje v zavetju svoje morske kotline, vendar jih je Gigi s svojo neumorno energijo in željo prepričal, da so šli z njim oz. bolje rečeno ZA njim. Mladi kiti počasi odplavajo proti ladji, boreč se z razburkanim morjem, ki je tudi globoko pod vodno globino bučalo in delalo grozne zvoke, ob katerih so se mladički prestrašeno spogledovali in spraševali, ali se ne bi raje vrnili nazaj.

“To pa res ne, ravno danes bo v ladji najbolj fajn, boste videli, bomo imeli tobogan in »ringenšpil« obenem v njej, ko jo bo morje prevračalo in dvigovalo,” se oglasi mali Gigi pogumno in doda: “sam sem bil že večkrat s prijatelji ob takem vremenu tam, nič novega ne bo to in super se bomo imeli.” Gigijevi bratje in sestre so bili še vedno previdni, ker so jih izkušnje že naučile, da se z naravo in mogočnim oceanom ni za igrati ter da te vedno znova lahko kaj preseneti in nauči, vendar pa jih je Gigi s svojo trmo, samozavestnim in samozaverovanim pristopom le prepričal, da so nadaljevali in končno prišli do potopljenega vojaškega rušilca.

Tam se vsak od njih potopi v veliko ladjo in začne raziskovati po njenih ostankih: v ladji je bilo še vedno moč videti cel kup orožja in druge vojaške opreme, pa kuhinjskih loncev, ki so plavali po vseh nadstropjih in vojaških čutaric in menažk, ki so jih vojaki uporabljali, ko so se odpravili na teren na kopno.

Kar naenkrat pa se cela ladja zatrese, vse njeno kovinsko pohištvo se praktično obrne na glavo, ob tem pa zablokira pot ven Gigijevemu bratu Jakcu in sestrici Renati. Ostali bratje in sestre se prestrašijo in želijo odplavati po pomoč domov, Gigi pa spet pogumno pravi: “Ni problema, že vem, kako ju bomo rešili, imamo znanje in moč za to. Dajmo se vsi skupaj nasloniti na ta vrata in jih bomo z našo močjo narahljali in tako Jakcu in Renati omogočili pot ven.”

Mladi kiti se res naslonijo na vrata z vso močjo, ki so jo premogli, vendar jim vrat ni uspelo premakniti niti za ped. Takrat se odloči najstarejši od njih, Čarli, da dva odplavata po pomoč k očetu, ostali pa naj kar še poskušajo z reševanjem.

Čarli se kmalu vrne z očetom, Atos poskuša z svojo silno močjo na prvo žogo razrahljati vrata, vendar se tudi sedaj vrata ne premaknejo. “Če ne gre na moč, bomo poskusili nekaj drugega, nekaj kar še nismo nikoli uporabili. Kaj bi to lahko bilo dragi moji kiti?” Takrat se oglasi Čarli: »Na poti po pomoč sem v vodi opazoval naše bratrance, narvale – kako super bi bilo, če bi imeli take sulice na nosu kot oni, potem bi lahko prevrtali vrata in jih tako predrli.”

“Super ideja Čarli, pojdite iskat v vojaško skladovnico par topovskih harpun.” Res so tako naredili in čez nekaj minut se je Atos, opremljen s harpuno, že zaletaval v vrata in vanje delal luknje, ki so zelo hitro postale večje in večje ter tako razrahljale vrata, da so jih brez težav odstranili in rešili svoja sorojenca.

Ko so zvečer mladi kitji mladiči navdušeno pripovedovali svojim prijateljem o strašljivi pustolovščini s srečnim koncem, je Atos k sebi poklical Gigija. “Gigi, kaj si se pa ti danes novega naučil?” Gigi najprej okleva, potem pa le prizna: “Vidim, da le še ne vem vsega. In da je včasih treba poskusiti z nečim čisto novim, če star način ne deluje več.” In tako rekoč zaspi v očetovem varnem objemu.

 

Nauk basni:

“Iz praznega vodnjaka ne moreš črpati vode oz. je težko napolniti omaro, ki je že polna.”  Dober vodja z lastnim zgledom spodbuja svoje zaposlene k razvoju in stalni krepitvi njihovih potencialov, pa tudi k temu, da se kakšnih stvari/prepričanj od-učijo in s tem odprejo priložnost za nova spoznanja in ideje.

 

Janez Žezlina

Potentiolog in poslovni coach

E: janez@ecg.si

 

P.S.

Sinji kit Atos je sedma od mnogih živalskih basni o vodenju (prva je bila Orel Primus), ki bodo v obliki ilustrirane zbirke izšle v začetku leta 2019. Za več informacij mi pišite na janez@ecg.si.

 

P.P.S.

Sinji kit je s 30 metri in 160 tonami največja žival na svetu. Je sesalec, ki koti žive mladiče. Potuje s hitrostjo 10-12 vozlov. Sinji kit je bolj samotarska žival in se redko zadržuje v jatah.

Naseljuje polarno polarna morja in le redko zaide v tropske oceane, v toplejše vode pa odplava le v obdobju parjenja. Hrani se skoraj izključno z drobnimi rakci, ki jim rečemo tudi kril, ki jih preceja iz vode z vosmi. Poje lahko tudi do dve toni hrane na dan.

Pred kitolovom naj bi največje število sinjih kitov, kar okoli 240.000 živelo na Antarktiki. Zdaj ocenjujejo, da jih tam živi le še okoli 2.000 (vir Wikipedia).