{"id":176,"date":"2010-04-19T11:00:00","date_gmt":"2010-04-19T09:00:00","guid":{"rendered":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/?p=176"},"modified":"2017-10-27T08:06:32","modified_gmt":"2017-10-27T06:06:32","slug":"kako-od-paradigme-eni-mislijo-drugi-delajo-k-vsi-mislijo-vsi-delajo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/kako-od-paradigme-eni-mislijo-drugi-delajo-k-vsi-mislijo-vsi-delajo\/","title":{"rendered":"KAKO OD PARADIGME `ENI MISLIJO, DRUGI DELAJO` K `VSI MISLIJO, VSI DELAJO`?"},"content":{"rendered":"

KAKO OD PARADIGME <\/strong>`ENI MISLIJO, DRUGI DELAJO` <\/strong>K <\/strong>`VSI MISLIJO, VSI DELAJO`?<\/strong><\/span><\/p>\n

1.\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>Evropa in Amerika sta izva\u017eali znanje na Vzhod, poleg tega pa je trend proizvodnega outsourcinga \u0161el celo tako dale\u010d, da so celo uveljavljena podjetja resno razmi\u0161ljala, da bi na Vzhod preselila tudi svoje \u00bblaboratorije\u00ab za R&R. Pri selitvi proizvodnih kapacitet na Kitajsko in v Indijo se je precej podjetij \u2013 tudi slovenskih – opeklo, ve\u010dinoma zaradi nihajo\u010de kakovosti, transportno-logisti\u010dnih zapletov, korupcije, ponaredkov in drugih primerov nelojalne konkurence. <\/em><\/span><\/p>\n

    \n
  1. a.\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>Kak\u0161ne so\/bodo posledice navedenih trendov? <\/em><\/span><\/li>\n
  2. b.\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>Ali je ve\u010dina evropskih podjetij dovolj pozornih na novo tr\u017eno ni\u0161o t.i. nouveau riche na Kitajskem? (P&G, IKEA, NOKIA so se npr. \u017ee uveljavili na Kitajskem)<\/em><\/span><\/li>\n
  3. c.\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>Ali je \u017ee nastopilo obdobje, ko MADE in EUROPE pomeni presti\u017e in avtomatsko kakovost proizvoda, v katerega je vgrajeno veliko znanja in izku\u0161nje stoletij?<\/em><\/span><\/li>\n<\/ol>\n

    Evropa in Amerika sta Kitajcem in Indijcem pomagala priti do samozavesti, da (zopet!) zmorejo kaj ve\u010d, kot biti kolonialno izkori\u0161\u010dani izvajalci dela po uvo\u017eeni tehnologiji. V njihovih ogromnih mno\u017eicah se vsaj po zakonu velikih \u0161tevil najde veliko odli\u010dnih ustvarjalnih ljudi. Zdaj menda diplomira letno na Kitajskem kak\u0161nih osem milijonov in\u017eenirjev. Torej imajo koga postaviti v laboratorije. Ko sem pred dobrim letom predaval na poslovni \u0161oli politehnike v Guangzhouju\/Kantonu, so imeli vsi \u0161tudenti prenosne ra\u010dunalnike, bili smo v odli\u010dno urejeni novi stavbi z vsemi pogoji za akademsko delo. \u0160tiri ure nih\u010de ni omenil odmora. Podobno je bilo leto prej v Pekingu in Sianu itd. Samo ena od univerz v\u00a0 Sianu, na kateri sem predaval, ima samo podiplomskih \u0161tudentov mened\u017ementa preko tiso\u010d. Samo Kitajska Akademija znanosti ima samo za svoje podiplomske \u0161tudente ve\u010d tiso\u010d sob v \u0161tudentskem domu. Zelo te\u017eko se je uvrstiti med njih. Je edina Akademija, kar jih poznam, ki ima In\u0161titut za teorijo sistemov. Ko smo tam razpravljali o strokovnih pogojih za \u010dlanstvo v Mednarodni akademiji sistemskih in kibernetskih znanosti, katero zdaj ustanavljamo kot Mednarodna federacija za sistemsko raziskovanje, so se jim zdeli zlahka dosegljivi, medtem ko so jih ve\u010d kje v Evropi \u0161teli za zahtevne. Itd.\u00a0 Skratka, v kratkem se bo najbr\u017e manj treba bati njihove nesolidnosti kot njihove strokovne premo\u010di nad Evropo. Hkrati seveda raste njihov razred bogata\u0161ev in bo kmalu tudi srednji razred \u0161tel ve\u010d sto milijonov mo\u017enih kupcev. Tako se utegne zgoditi, da MADE IN EUROPE sicer pomeni visoko kakovost, a ne nujno sodobnost. Evropejci se ozko zapiramo za nacionalne meje, saj brez njih politiki nimajo od \u010desa \u017eiveti. Kitajska ima uradno 57 nacionalnosti, ne da ima evropsko toge meje; vsaj uradno jih podpira. Indija ima v vsaki od zveznih dr\u017eav drug uradni lokalni jezik, pa vendarle ne razpade, hindu je drugi, ne ve\u010d splo\u0161en, angle\u0161\u010dina je tretji, omejen na intelektualce. Indija velja za redko nadnacionalno, ne nacionalno ali internacionalno, pravno tvorbo, kar EU posku\u0161a postati (in je za to zadnji \u010das, \u010de naj kaj bo na globalnem trgu). Na cestah Hajderabada je veliko ogromnih napisov Vsaka vera je prava in to smo v praksi tudi do\u017eiveli. Itd. Evropa je stara dama, ki jo nacionalizmi ubijajo stoletja in \u0161e vedno. Zaradi njih ne zmore uresni\u010diti svojih smiselnih deklaracij o Evropi kot najbolj konkuren\u010dni regiji sveta, temelje\u010di na inoviranju in znanju. V Sloveniji se npr. o inoviranju in celovitem razmi\u0161ljanju in obna\u0161anju skorajda ne sme predavati niti na univerzah. Tako velika ve\u010dina diplomirancev ne more niti razumeti niti obvladovati sodobne dru\u017ebe, ampak zastarelo, omejeno na ozke specializacije brez \u0161ir\u0161ega pogleda in med-strokovnega ustvarjalnega sodelovanja. In\u017eenirji se npr. \u0161e vedno u\u010dijo, da je podjetnost\/podjetni\u0161tvo le naravni dar. Potem pa se dru\u017eba kot celota \u010dudi, da je podjetni\u0161tva malo in propadanja veliko. Ozkost je slepa ulica.<\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    2.\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>Kaj potrebujejo slovenska podjetja, da bi postala bolj inovativna? V vsakdanji praksi velikokrat obstaja ozkogledna miselnost, da ni mogo\u010de ni\u010desar spremeniti. Obenem v Sloveniji obstaja okolje, ki ravno ni naklonjeno podjetni\u0161kim idejam. To ka\u017eejo primeri selitev podjetij v dav\u010dno ugodnej\u0161e de\u017eele. Kak\u0161ne ukrepe bi potrebovali? <\/em><\/span><\/p>\n

    Najprej potrebujejo slovenska podjetja \u2013 svoje, vladno, zborni\u010dno, sindikalno, \u0161olsko in akademsko \u2013 spoznanje, vednost, znanje in zavest, da inovacija ni zgolj tehni\u010dno-tehnolo\u0161ki pojem in omejena prete\u017eno na nakup uvo\u017eene opreme ter lastne drobne izbolj\u0161ave proizvodnega procesa in izdelkov\/storitev. Inovacija je predvsem posodobitev navad. Velika podjetja ve\u010didel delajo zrele izdelke za zrele trge, s katerimi ni veliko novih mo\u017enosti. Treh hladilnikov na dru\u017eino ni treba, tudi treh televizorjev ne, za tri avte na dru\u017eino na cestah ni prostora, razen tega v avtu zapravlja\u0161 \u010das za vo\u017enjo, na vlaku pa bere\u0161 in drema\u0161 ter ne zapravi\u0161 ni\u010d \u010dasa. Manj\u0161ih podjetij je 99 odstotkov, samo 10 odstotkov od njih ima ambicijo rasti. 80 odstotkov jih zaradi svoje velikosti dela specializirane polizdelke za druge, seveda (statisti\u010dno) za izvoz. Poleg tega je ekonomska teorija spregledala, da neo-liberalizem prisega navzven na svobodni trg, v praksi pa podpira monopole in s tem uni\u010duje trg podobno kot dr\u017eavni kapitalizem ali socializem dosedanje prakse; vsi re\u017eimi so bili in so pod vplivom prevlade ozkih, enostranskih lobijev namesto truda za \u010dim ve\u010djo celovitost. Desetletja konkuriranja s popolno kakovostjo in staranja prebivalstva so okrepila izobilje, ki je krasno ta hip in slepa ulica hkrati, saj ubija ambicioznost delati; ljudje pa\u010d imajo, kar \u0161tejejo za potrebno. Mikata jih \u017eivljenje po lastni izbiri namesto na ukaz in v vlogi orodja \u0161efov, ki se za njihovo dobro po\u010dutje slabo brigajo, in prosti \u010das, zato upokojitev. Podjetni ljudje gredo takim ljudem na \u017eivce, razen \u010de so \u0161portniki, ki ti dajejo kot navija\u010du ob\u010dutek uspeha, ne da gara\u0161. Kult in kultura ustvarjalnosti namesto lenobe je pot iz sedanje slepe ulice izobilja. 85 odstotkov prebivalcev sveta \u017eivi z manj kot \u0161est dolarji dnevno, zelo malo prebivalcev Slovenije je med njimi, saj to pomeni manj od 120 evrov mese\u010dno. Radi bi imeli ve\u010d, ne da bi ustvarjali ve\u010d. Zastarela navada mnogih \u0161efov in lastnikov, da se \u0161tejejo za nezmotljive namesto sposobne prisluhniti, uni\u010duje ustvarjalnost ljudi znotraj organizacij in jo seli v prosti \u010das. Tega pa je premalo, ker vplivni ne upo\u0161tevajo, da tehnolo\u0161ki razvoj uni\u010duje delovna mesta in torej zahteva skraj\u0161anje delovnega \u010dasa, nevladne organizacije pa nudijo ogromno vsebin za ustvarjalen prosti \u010das. Dru\u017ebena odgovornost bi take probleme razre\u0161ila, br\u017e ko bi dojeli, da ne pomeni dobrodelnosti, ki stane in se krije z marketingom, ampak po\u0161tenost brez zlorabe v odnosih do sodelavcev, poslovnih in drugih partnerjev, \u0161ir\u0161e dru\u017ebe in naravnih pogojev za obstoj \u010dlove\u0161tva sedanje civilizacije; vse to pa ne stane ni\u010d, ampak je donosno, ker prepre\u010duje stro\u0161ke za stavke, bolezni, terorizem, obnovo narave, poslovne napake ipd. Prvi korak bi bil v tem, da vladni organi gredo skozi usposabljanje za inoviranje in ustvarjalno sodelovanje ter ga prakticirajo \u2013 glede lastnih delovnih procesov \u2013 vzorno, potem pa sprejmejo med dobavitelje celotnega javnega sektorja samo tiste, ki zmorejo dokazati, da so najbolj inovativni, dru\u017ebeno odgovorni in poslovno odli\u010dni izmed vseh konkurentov, ne samo najcenej\u0161i, \u010detudi v \u0161kodo kakovosti. Med dobavitelje pa spadajo vsi od toaletnega papirja do znanstvenih dose\u017ekov za Nobelove nagrade. Sindikati pa morajo nehati zagovarjati lumpenproletarske navade in zopet postati zagovorniki celovitega inoviranja kot pred osamosvojitvijo Slovenije. Zbornica je tudi bolj ozkih pogledov kot ne, vsaj do inoviranja se obna\u0161a bolj enostransko kot celovito, z zo\u017eevanjem na tehni\u010dno-tehnolo\u0161ki del brez inoviranja navad mened\u017eerjev in drugih. Dr\u017eavni organi so v teh pogledih \u0161e slab\u0161i vzorniki.\u00a0 Na literaturo in objavljene predloge, kako izbolj\u0161ati sebe in druge mened\u017ementsko, ne le z makro ekonomskimi ukrepi neo-liberalnega tipa, se po\u017evi\u017egajo vsi. Lastne stare navade so svete, bi rekla upravi\u010deno Hribarja. \u017dal.<\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    3.\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>V va\u0161ih prispevkih sem zasledil razmi\u0161ljanje o inoviranju inovacijskega managementa in generalnega managementa. Kaj morajo slovenski managerji in tudi podjetniki spremeniti, izbolj\u0161ati, izpopolniti, predruga\u010diti, da bodo njihova podjetja postala bolj inovativna, sistem manageriranja bolj u\u010dinkovit, vodenje bolj uspe\u0161no, organizacijska kultura bolj inovacijska? Zdi se, da imamo industrijske vrednote, kjer nekaj \u0161teje le trdo delo, ne pa pametnej\u0161e funkcioniranje.<\/em><\/span><\/p>\n

    Stil mened\u017ementa eni mislijo, drugi delajo je, pravi literatura, nastal v \u010dasih gradnje egiptovskih piramid, da bi malo\u0161tevilni strokovnjaki lahko hitro dali strokovna navodila \u0161tevilnim sodelavcem, specializiranim za delna opravila. V ozadju je zaupanje v njihovo strokovnost. \u017dal je iz takega stila mened\u017ementa nastala zloraba, imenovana oblast s pravico ukazovati in imeti posebne privilegije. Zoper slednje je nastala me\u0161\u010danska dru\u017eba, kapitalizem namesto fevdalizma in su\u017enje-lastni\u0161tva. O dana\u0161njem zahodnem kapitalizmu resni analitiki pravijo, da je protiustaven fevdalni kapitalizem namesto tr\u017eni. Ni popolne osebne odgovornosti lastnikov, popolne preglednosti poslovanja in trgov brez monopolnih in podobnih zlorab; ni torej skladen s teorijo liberalizma Adama Smitha. Neoliberalizem mu nasprotuje, zlasti v pogledu upo\u0161tevanja soodvisnosti in etike soodvisnosti namesto ozke etike neodvisnosti in odvisnosti, ki ima veliko dra\u017eje posledice. Sodelovalno vodenje, v katerem vodje upo\u0161tevajo, da so tudi njihovi sodelavci strokovnjaki za nekaj, za kar oni sami niso, je dosti u\u010dinkovitej\u0161e od ukazovalnega. To je sodobna oblika mened\u017ementa. Inovacijske nagrade ne smejo biti omejene, ampak zajemati dokaj visok odstotek inovacijske koristi, delno za avtorje in soavtorje, delno tudi za ljudi okrog njih, vklju\u010dno s \u0161efi. Hkrati pa mora \u0161ef, \u010de zapravi npr. 30% trga, izgubiti 30% svoje pla\u010de. In tako dalje. Za podrobnosti ni prostora.<\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    4.\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>V va\u0161i knjigi Inovacijski management, ki sem jo nekajkrat – vsaki\u010d z najve\u010djim u\u017eitkom \u2013 prebral, ste zapisali, da je potreben premik od paradigme `eni mislijo, drugi delajo` k `vsi mislijo, vsi delajo`. Kako dale\u010d oz. blizu smo temu premiku? Kako se kaizen obnese v Sloveniji?<\/em><\/span><\/p>\n

    Hvala za oceno knjige. \u017dalostno ponosni smo lahko njeni avtorji, da je po 16 letih \u0161e vedno sodobna. Premik od paradigme eni mislijo, drugi delajo k paradigmi vsi mislimo, vsi delamo je inovacija navad ukazovalno usmerjenih \u0161efov in podrejenih, \u017eeljnih \u017eivljenja brez prevzemanja odgovornosti. Za ZDA so raziskovalci odkrili, da je izraba zmo\u017enosti podrejenih pri samo 23%. Ni razloga, da bi pri nas bilo bolje, dokler je stil vodenja enak, saj povzro\u010da enak odziv \u2013 privzemanje poslednje pravice, ki jo podrejeni \u0161e imajo, kar je pravica do neodgovornosti. Tako sem zapisal \u017ee v jugoslovanskih \u010dasih in zdaj je kve\u010djemu \u0161e slab\u0161e razen v uspe\u0161nih organizacijah, kot je Trimo Trebnje. V njih se je v najve\u010dji meri zgodil drugi del naslova omenjene knjige \u2013 Inovacija mened\u017ementa. Prav neverjetno je, kako mnogo je mened\u017eerjev, ki so \u2013 zaradi neznanja in zastarelih vrednot \u2013 raje preobremenjeni in obdani z neodgovornimi sodelavci, kot da bi razvili medsebojno zaupanje in ustvarjalno sodelovanje. Metode so znane. Kjer jih uporabljajo, se je premik zgodil, ali vsaj za\u010del. Pri zastarelih \u0161efih pa ga seveda ni. Kaizen se pri njih tudi ne more obnesti; zakaj bi dajal predloge, \u010de se ne po\u010duti\u0161 upo\u0161tevan kot ustvarjalen sodelavec?<\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    5.\u00a0\u00a0\u00a0 <\/em>Skozi katere filtre mora iti tim raziskovalcev, da dobi Nobelovo nagrado? Katere kriterije mora izpolniti na ravni organizacijske kulture in managementa? So ti kriteriji \u0161tevil\u010dni, znanjski?\u00a0 Kako bi vi upravljali tak tim? Kateri managersko vodstveni elementi so nujni?<\/em><\/span><\/p>\n

    O poti do Nobelove nagrade vem samo to, da je nominirancev lahko veliko, mo\u017enosti pa imajo tisti, ki jih predlagajo ljudje iz bolj ali manj posve\u010denih krogov, primernih lobijev. Kak\u0161ni so njihovi kriteriji, nimam pojma. Dvomim, da kdor koli ustvarja svoje znanstvene dose\u017eke z izrecnim namenom dobiti Nobelovo nagrado. Le-ta se jim zgodi, pogosto desetletja kasneje. Neki del sveta tedaj spozna, da so neko\u010d ustvarili nekaj izjemnega in pomembnega. Kaj je to, je stvar meril presojevalcev. Meni je vsekakor \u010dudno, koliko ljudi je dobilo nagrade za ekonomijo, nih\u010de pa za druge dru\u017ebene vede, pa \u0161e med ekonomisti so jih mnogi dobili za tehni\u010dne izbolj\u0161ave, redki pa za re\u0161evanje konceptualnih temeljnih vpra\u0161anj. Morda je tudi zato pri\u0161lo do krize 2008 (in dalje), ker so \u2013 v nasprotju z definicijo OECD iz leta 1971 in EU iz leta 1995 \u2013 omejevali pojem inovacije na tehni\u010dno-tehnolo\u0161ki del\u010dek inovacij brez vseh drugih, zlasti inovacij navad. Ni \u010dudno, da prav preganjajo sistemsko razmi\u0161ljanje, ki je po Bertalanffyju (in meni) v bistvu inovacija navad \u2013 od ozkega merjenja, kaj je prav, do dru\u017ebene odgovornosti. Bertalanffy je zapisal takoj po 2. svetovni vojni (kot nadaljevanju 1. svetovne vojne in velike recesije med njima), da bomo pre\u017eiveli samo, \u010de se bomo ravnali kot dr\u017eavljani vsega sveta in soodvisni deli celotne narave, ne le posami\u010dne dr\u017eave ali \u0161e manj\u0161ega del\u010dka narave. Teorijo sistemov je ustvaril kot svetovni nazor celovitosti zoper pretirano specializacijo. \u010ce bi trg zmogel delovati v skladu s teorijo popolne konkurence, ne pa omejene in monopolizirane, torej navidezne, bi sistemsko razmi\u0161ljanje\/obna\u0161anje in dru\u017ebena odgovornost \u2013 kot njegova pojavna oblika \u2013 ne bila potrebna. Praksa omejene konkurence in njene drobne izbolj\u0161ave pa ne dajejo podlage za upravi\u010deno dodelitev Nobelove nagrade, a jih je bilo kar nekaj. Kraj\u0161a pot znotraj slepe ulice ni pot iz slepe ulice.<\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    Prof. Mulej, najlep\u0161a hvala za va\u0161e\u00a0iskrive in nadvse pou\u010dne odgovore.\u00a0<\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    S\u00a0prof. Mulejem se je pogovarjal Dobran Juri\u010dan, partner v svetovalnem podjetju Energos d.o.o.<\/span><\/p>\n

    Dobran.jurican@energos-svetovanje.si<\/span><\/a><\/p>\n

    \u00a0<\/span><\/p>\n

    Dr.<\/em> Matja\u017e MULEJ, 1941, Slovenec, je doktor ekonomskih znanosti (s podro\u010dja teorije sistemov) in doktor mened\u017ementskih znanosti (s podro\u010dja inovacijskega mened\u017ementa), zaslu\u017eni profesor teorije sistemov in inovacij. Deluje na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Je avtor dialekti\u010dne teorije sistemov in teorije inovativnega poslovanja (za tranzicijske razmere). Objavljal je v +40 de\u017eelah in slu\u017eboval v \u0161estih. Objavil in uredil je preko 60 knjig in zbornikov. Bil je gostujo\u010di profesor in raziskovalec v tujini 15 semestrov, med drugim na Cornell U., ZDA. Je \u010dlan treh mednarodnih akademij znanosti in umetnosti. Je predsednik IFSR (s 37 asociacijami \u010dlanicami in \u010dlanstvom na vseh celinah) itd. V registru raziskovalcev ima \u0161tevilko 8082; tam je zapisanih preko 1400 avtorskih postavk. Ima okrog 120 citiranosti in preko 40 \u010dlankov v tujih revijah prvega ranga (s soavtorji). Bil je tudi dekan in prorektor Univerze v Mariboru v obdobju 1997-2001. V Mednarodni enciklopediji teorije sistemov in kibernetike, 2. izdaja (Charles Fran\u00e7ois, ed., 2004), Saur, Muenchen, je devet vnosov o M. Muleju in njegovi dialekti\u010dni teoriji sistemov. Ima tudi veliko vnosov v Who is who ipd. Zadnja leta se ukvarja z razvojem dru\u017ebene odgovornosti kot mo\u017ene poti iz krize \u010dlove\u0161tva, ker jo \u0161teje za neformalno pot k zadostni in potrebni celovitosti, torej k inovaciji etike s sistemskim obna\u0161anjem. Zato vodi raziskovalni center In\u0161tituta za razvoj dru\u017ebene odgovornosti IRDO v Mariboru.<\/em><\/span><\/p>\n

    \u00a0<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

    KAKO OD PARADIGME `ENI MISLIJO, DRUGI DELAJO` K `VSI MISLIJO, VSI DELAJO`? 1.\u00a0\u00a0\u00a0 Evropa in Amerika sta izva\u017eali znanje na Vzhod, poleg tega pa je trend proizvodnega outsourcinga \u0161el celo tako dale\u010d, da so celo uveljavljena podjetja resno razmi\u0161ljala, da bi na Vzhod preselila tudi svoje \u00bblaboratorije\u00ab za R&R. Pri selitvi proizvodnih kapacitet na Kitajsko […]<\/p>\n","protected":false},"author":7,"featured_media":738,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[6],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/176"}],"collection":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/users\/7"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=176"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/176\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1341,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/176\/revisions\/1341"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/media\/738"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=176"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=176"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=176"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}