V afri\u0161ki d\u017eungli je bilo vedno veselo in divje, \u0161e posebej v veliki dru\u017eini mogo\u010dnega goriljega samca Leyttona, ki je \u0161tela osem samic ter kar triindvajset opi\u010djih mladi\u010dkov.<\/p>\n
Leytton je svojo otro\u010dad vsako jutro zbral v majhni kotanji ob reki, kjer so se u\u010dili \u017eivljenjskih lekcij, popoldne pa so z njim vadili \u0161e lov ter spretnostne preizku\u0161nje v gozdnih kro\u0161njah in podrastju.<\/p>\n
Pri tem je s svojo bistroumnostjo in spretnostjo navdu\u0161eval njegov drugorojenec Noki, ki je vsako nalogo kon\u010dal pred\u010dasno, a tudi pravilno. Vsi ostali bratci in sestre so se vedno \u010dudili, kako mu je vse uspevalo s tak\u0161no lahkoto: naj je \u0161lo za re\u0161evanje te\u017ekih logi\u010dnih ugank ali pa plezanje in spu\u0161\u010danje po spolzkih ovijalkah in drevesih.<\/p>\n
Nekaj pa na\u0161emu Nokiju le ni \u0161lo tako dobro od rok ali bolje povedano od ust. Svoje sorojence je pogosto zasmehoval in se nor\u010deval iz njihove nespretnosti, \u0161e posebej se je rad lotil svojega mlaj\u0161ega brata Rokija. Roki je bil majhne \u0161ibke rasti, zraven pa \u0161e malce neroden, nikakor pa zanj ni bilo mogo\u010de re\u010di, da se ne trudi.<\/p>\n
In tako se je spet enkrat zgodilo, da se je Noki prav pikro lotil Rokija, ki je pred tem ravno padel z ovijalke, ki je bila zanj preve\u010d spolzka oziroma njegov oprijem (\u0161e) premalo mo\u010dan. \u00bbRoki neroda, Roki grdoba,\u00ab je vre\u0161\u010dal Noki in se prevzetno butal po prsih kot kak general.<\/p>\n
Ob tretji ponovitvi \u00bbRoki neroda, Roki grdoba\u00ab ga sli\u0161i tudi Leytton in nemudoma pokli\u010de k sebi.<\/p>\n
\u00bbNoki, sigurno \u017eeli\u0161 postati velik in spo\u0161tovan samec, kajne?\u00ab<\/p>\n
\u00bbTako je, o\u010de,\u00ab mu Noki ponosno odgovori.<\/p>\n
\u00bbV tem primeru si zapomni naslednje: velik si takrat, ko se tudi do \u0161ibkej\u0161ih obna\u0161a\u0161 spo\u0161tljivo. Naj ti ob tem povem zgodbo, ki jo je moj ded enkrat povedal meni, ko sem bil pribli\u017eno tvojih let. Gre pa takole: vedno kadar nekoga u\u017eali\u0161 oziroma z njim govori\u0161 agresivno ali nespo\u0161tljivo, se spomni, da je to tako, kot da bi v drevo zabijal velike dvajsetcentimetrske \u017eeblje. \u017deblje sicer lahko spet odstrani\u0161 iz drevesa, luknje pa tam ostanejo. Enako je z besedami: lahko jih sicer umakne\u0161 in re\u010de\u0161, da ti je \u017eal, vendar pa bodo luknje, ki pomenijo bole\u010dino, pri tvojem sogovorniku ostale. Zapomni si to in raje dvakrat premisli, preden izre\u010de\u0161 nekaj, kar bo za seboj pustilo luknje, kot jih naredijo \u017eeblji.\u00ab<\/p>\n
Nokija se je zgodba mo\u010dno dotaknila in v prihodnje je bil bolj preudaren pri izbiri besed.<\/p>\n
<\/p>\n\n\n
Nauk zgodbe:<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n Dober vodja komunicira z ravno pravo mero odlo\u010dnosti in ohranja dostojanstvo sogovornika, tudi \u010de sta nasprotnega mi\u0161ljenja (oz. \u0161e posebej v tem primeru).<\/em><\/strong><\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n Janez \u017dezlina<\/p>\n\n\n\n Potentiolog in poslovni coach<\/p>\n\n\n\n E: janez@ecg.si<\/p>\n\n\n\n P.S.<\/p>\n\n\n\n