V osr\u010dju prostranih gozdov sibirske tajge, kjer se dolge sence pletejo med drevesi, je \u017eivel mladi volk po imenu Juno.<\/p>\n\n\n\n
Bil je hiter in mo\u010dan, a vedno je verjel, da lahko v gozdu in te\u017ekem okolju, ki ga le-ta predstavlja, pre\u017eivi le na na\u010din, da \u017eivi sam zase in skrbi samo za svoje potrebe. \u201cVodja postane\u0161 tako, da nikogar ne potrebuje\u0161,\u201d si je govoril. In tako je \u017eivel \u2013 kot samotar.<\/p>\n\n\n\n
Ko so se njegovi bratje in sestre pridru\u017eili krdelu, je Juno krenil svojo pot. Lovil je sam, potoval sam, spal sam. Na za\u010detku se mu je to zdelo znak mo\u010di \u2013 nikomur ni bil odgovoren in od nikogar ni bil odvisen, vedno povsem samostojen in tako zelo lahkoten. A s\u010dasoma so se za\u010dele pojavljati te\u017eave.<\/p>\n\n\n\n
Jeseni je bilo hrane vedno manj, plen je postajal previdnej\u0161i. Lov je bil neuspe\u0161en, njegovo telo pa je posledi\u010dno slabelo. No\u010di so postajale dalj\u0161e in hladnej\u0161e in prvi\u010d se je Juno zares povpra\u0161al, ali je resni\u010dno tako mo\u010dan, kot si je predstavljal?<\/p>\n\n\n\n
Nekega dne, ko je stradal \u017ee ve\u010d dni, je sli\u0161al zavijanje v daljavi. Bilo je njegovo staro krdelo. Juno se je skril v sence in jih opazoval. Delovali so usklajeno \u2013 eden je preganjal plen, drugi so ga \u010dakali na pravih mestih. Njihov lov je bil uspe\u0161en. Ko so se zbrali okoli plena, so si ga po\u0161teno razdelili. Nih\u010de ni ostal la\u010den.<\/p>\n\n\n\n
Juno je za\u010dutil nekaj nenavadnega \u2013 zavist? Ob\u010dudovanje? Sram? Nesigurnost? Kaj pa \u010de je njegova predstava o mo\u010di v resnici bila njegova najve\u010dja \u0161ibkost?<\/p>\n\n\n\n
Kaj pa \u010de je resni\u010dna mo\u010d v povezovanju, zaupanju in sodelovanju?<\/p>\n\n\n\n
S previdnimi koraki se je pribli\u017eal krdelu. Vodja, stari volk Tales, ga je mirno pogledal in rekel: \u201cJuno, dolgo smo te \u010dakali. Si se nau\u010dil, kaj pomeni biti Volk, z veliko za\u010detnico?\u201d<\/p>\n\n\n\n
Juno je povesil pogled. \u201cMislil sem, da je mo\u010d v tem, da nikogar ne potrebuje\u0161. A zdaj vidim, da je resni\u010dna mo\u010d v tem, da ve\u0161, kdaj mora\u0161 sprejeti pomo\u010d, kdaj mora\u0161 pomagati in kdaj mora\u0161 voditi.\u201d<\/p>\n\n\n\n
Tales se je nasmehnil. \u201cPravi vodja ni tisti, ki vse naredi sam, ampak tisti, ki zna povezati druge in jih voditi k skupnemu cilju.\u201d<\/strong><\/p>\n\n\n\n Tiste no\u010di je Juno prvi\u010d po dolgem \u010dasu spet zavijal v no\u010d, skupaj s svojim krdelom. Njegov glas se je povzdignil v nebo \u2013 zdaj ni bil ve\u010d sam. Bil je volk. Bil je del ne\u010desa ve\u010djega.<\/p>\n\n\n\n Lekcija basni<\/strong><\/p>\n\n\n\n Velikokrat mislimo, da moramo vse dose\u010di sami, da biti mo\u010dan pomeni biti samostojen in neodvisen od drugih.<\/p>\n\n\n\n A resni\u010dna mo\u010d je v tem, da znamo sodelovati, se u\u010diti od drugih in jim pomagati razvijati njihov potencial. Pravi vodja ni tisti, ki gre sam naprej, ampak tisti, ki zna povezati ekipo in jih voditi k skupnemu uspehu.<\/p>\n\n\n\n Juno je spoznal svojo pravo mo\u010d \u0161ele, ko je razumel, da najbolj\u0161a verzija samega sebe ne pomeni biti sam(otar), ampak biti del ne\u010desa ve\u010djega in k temu aktivno prispevati.<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" V osr\u010dju prostranih gozdov sibirske tajge, kjer se dolge sence pletejo med drevesi, je \u017eivel mladi volk po imenu Juno. Bil je hiter in mo\u010dan, a vedno je verjel, da lahko v gozdu in te\u017ekem okolju, ki ga le-ta predstavlja, pre\u017eivi le na na\u010din, da \u017eivi sam zase in skrbi samo za svoje potrebe. \u201cVodja […]<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":2678,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":true,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[6],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2677"}],"collection":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2677"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2677\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2679,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2677\/revisions\/2679"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/media\/2678"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2677"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2677"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ecg.si\/clanki\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2677"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}