Tistega sončnega jutra se zbudi deček Miklos v objemu svojega najboljšega prijatelja Bradleya in začudeno gleda okoli sebe, ven iz tople votline: vedno tako zeleno džunglo je pobelil sneg, vse naokoli je okolica povsem bela, belina povsod naokrog, do koder mu je segal pogled.
»Bradley, Bradley, poglej ven, sneg imamo.« Zaspani jaguar si pomenca njegove oči, pogleda in se nato močno zastrmi: »Kaj pa je to Miklos, same bele kosme vate vidim vse naokoli?«
»Sneg je to Bradley, sneg. Kaj ga še nisi videl?«
»Nikoli Miklos, pri nas teh plaht same beline še nikoli ni bilo, od kar se jaz po džungli podim.«
Tisti dan je bilo v džungli veselo: žirafa Taja je drsala s svojimi dolgimi nogami po bregu navzdol, orangutanka Zvonka je iskala dober oprijem in stalno padala na tla, prašič Mankela in njegova družina je z rilcem rila veselo po snegu in delala gaz – živali so si dale duška in uživale v zimskih radostih, ki so se jim v njihovem okolju zelo redko ponudile.
Nekdo pa vendarle ni bil tako vesel: godrnjavi jaguar Manfred je že od ranega jutra bentil nad vremenom, se pritoževal samemu sebi in vsakomur, ki ga je srečal. »Ta čudni beli prah mi je zaprl pot v votlino, kjer imamo hrano, sedaj pa ne morem do nje in bo naša družina lačna in glasna.«
»Ni problema Manfred,« mu reče Bradley, kateremu se je ravno pritoževal, »zato pa smo tim, da si pomagamo, kajti v slogi je moč.«
Bradley zažvižga in na pomoč pokliče Tajo in Zvonko, pa Mankelo in celo njegovo številno družino ter snežni oplast je bil hitro odstranjen. Vsak je prispeval na svoj način: Mankela in njegovi so rinili z rilci, Taja je svoje dolge noge uporabila kot svedre, Zvonka pa močne orangutanske roke namesto lopat, zraven sta pomagala še Bradley in Miklos, da je v snežnem zametu nastalo veliko manjših lukenj, s pomočjo katerih so se prej neprebojna bela mrzla vrata zrušila kot hiška iz kart.
In tako so si tisti dan živalice, s timsko močjo in raznovrstnostjo ter Manfredovo zalogo hrane, privoščile pravo praznično večerjo – vsi skupaj so v soju jasne noči uživali v dobrotah narave, utrujeni, a veseli, ker jim je skupaj uspelo.
Deček Miklos pa se je tisti dan naučil spet nove življenjske lekcije – TIM je močan, ko vsak njegov člen deluje v interesu vseh in v lastnem interesu hkrati.
Nauk zgodbe:
Voditelj je spodbujevalec timskega duha. S pozitivno energijo zna povezati raznovrstnost članov ekipe v skupen namen.
P.S.
Jaguar Bradley je trinajsta od živalskih basni o vodenju (prva je bila Orel Primus), ki so v obliki ilustrirane zbirke izšle v 3. kvartalu leta 2020. Za več informacij obiščite to stran.
