V osrčju prostranih gozdov sibirske tajge, kjer se dolge sence pletejo med drevesi, je živel mladi volk po imenu Juno.

Bil je hiter in močan, a vedno je verjel, da lahko v gozdu in težkem okolju, ki ga le-ta predstavlja, preživi le na način, da živi sam zase in skrbi samo za svoje potrebe. “Vodja postaneš tako, da nikogar ne potrebuješ,” si je govoril. In tako je živel – kot samotar.

Ko so se njegovi bratje in sestre pridružili krdelu, je Juno krenil svojo pot. Lovil je sam, potoval sam, spal sam. Na začetku se mu je to zdelo znak moči – nikomur ni bil odgovoren in od nikogar ni bil odvisen, vedno povsem samostojen in tako zelo lahkoten. A sčasoma so se začele pojavljati težave.

Jeseni je bilo hrane vedno manj, plen je postajal previdnejši. Lov je bil neuspešen, njegovo telo pa je posledično slabelo. Noči so postajale daljše in hladnejše in prvič se je Juno zares povprašal, ali je resnično tako močan, kot si je predstavljal?

Nekega dne, ko je stradal že več dni, je slišal zavijanje v daljavi. Bilo je njegovo staro krdelo. Juno se je skril v sence in jih opazoval. Delovali so usklajeno – eden je preganjal plen, drugi so ga čakali na pravih mestih. Njihov lov je bil uspešen. Ko so se zbrali okoli plena, so si ga pošteno razdelili. Nihče ni ostal lačen.

Juno je začutil nekaj nenavadnega – zavist? Občudovanje? Sram? Nesigurnost? Kaj pa če je njegova predstava o moči v resnici bila njegova največja šibkost?

Kaj pa če je resnična moč v povezovanju, zaupanju in sodelovanju?

S previdnimi koraki se je približal krdelu. Vodja, stari volk Tales, ga je mirno pogledal in rekel: “Juno, dolgo smo te čakali. Si se naučil, kaj pomeni biti Volk, z veliko začetnico?”

Juno je povesil pogled. “Mislil sem, da je moč v tem, da nikogar ne potrebuješ. A zdaj vidim, da je resnična moč v tem, da veš, kdaj moraš sprejeti pomoč, kdaj moraš pomagati in kdaj moraš voditi.”

Tales se je nasmehnil. “Pravi vodja ni tisti, ki vse naredi sam, ampak tisti, ki zna povezati druge in jih voditi k skupnemu cilju.”

Tiste noči je Juno prvič po dolgem času spet zavijal v noč, skupaj s svojim krdelom. Njegov glas se je povzdignil v nebo – zdaj ni bil več sam. Bil je volk. Bil je del nečesa večjega.

Lekcija basni

Velikokrat mislimo, da moramo vse doseči sami, da biti močan pomeni biti samostojen in neodvisen od drugih.

A resnična moč je v tem, da znamo sodelovati, se učiti od drugih in jim pomagati razvijati njihov potencial. Pravi vodja ni tisti, ki gre sam naprej, ampak tisti, ki zna povezati ekipo in jih voditi k skupnemu uspehu.

Juno je spoznal svojo pravo moč šele, ko je razumel, da najboljša verzija samega sebe ne pomeni biti sam(otar), ampak biti del nečesa večjega in k temu aktivno prispevati.