Vodenje med produktivnostjo in prisotnostjo
Kako voditi v času stalne preobremenjenosti
🔗Dostop do angleškega prispevka: THE LEADER AS A COMPASS IN TIMES OF OVERLOAD
Ko (pretirana) hitrost postane sovražnik (prave) smeri
Pred nekaj tedni sem na delavnici v pogovoru s skupino vodij iz večjega proizvodnega podjetja odprl temo preobremenjenosti in (vedno večjih zahtev po) produktivnosti.
Eden izmed njih je tiho in skoraj resignirano rekel:
“Mah, na koncu dneva imam pogosto občutek, da sem bil ves čas zaposlen, a nisem čisto nič res pravega naredil.”
Soba je kar naenkrat utihnila – ker je bil to stavek, ki je zadel glavico na žebljico.
Dandanes ga lahko slišimo skoraj povsod: ljudje delajo več kot kdajkoli prej, a občutek smisla, jasnosti in energije se izgublja.
Vodje, s katerimi v okviru svojega poslanstva potencialoga sodelujem, so pogosto ujeti med operativne pritiske, pomanjkanje ljudi, negotovost prihodnosti in vedno več pričakovanj po »motiviranih ekipah«.
Toda resnica je, da motivacija danes ni več (samo) stvar prav(iln)ega govora ali (materialnega) bonusa.
Je vedno bolj stvar ritma, ustreznega ravnotežja – in prisotnosti.
In tu se začne razmislek o vlogi voditelja kot stabilnega kompasa v času preobremenjenosti – o voditelju, ki ne meri hitrosti, ampak (po)kaže (pravo) smer.
Paradoks sodobne produktivnosti: več dela, manj prisotnosti
Po podatkih Microsoft Work Trend Indexa 2025 se je globalna produktivnost navidezno povečala – toda občutek smisla in jasnosti se je zmanjšal.
Zaposleni porabijo več časa za odzivanje kot za ustvarjanje, kar vodi v pojav, imenovan “productivity paradox” – več aktivnosti, manj učinka.
Za “vizualno avditivno ilustracijo” tega pojava priporočam ta video:
🎥 The Productivity Paradox: Why “More Work” Kills Creativity & Code Quality
Po drugi strani pa Gallup World Report 2025 razkriva, da je globalno gledano le 31 % zaposlenih resnično zavzetih, 52 % pasivno prisotnih, medtem ko je 17 % aktivno nezavzetih.
To pomeni, da (globalno) dve tretjini ljudi dela brez notranjega zagona – ne zato, ker ne bi znali ali hoteli, temveč ker ne vidijo več smisla v tempu, ki jim ga narekuje sistem.
Generacija Z ta občutek samo še povečuje. Mlajši iščejo fleksibilnost, smisel in psihološko varnost, starejši pa vedno pogosteje občutijo, da je cena uspeha postala previsoka – čas, mir in pozornost.
Produktivnost brez prisotnosti ustvarja hrup brez učinka.
Nova psihologija zavzetosti: med smislom in realnostjo
Dolga oz. zadnja leta smo verjeli oz. poslušamo s strani sodobnih menedžerskih teorij, da zavzetost poganjajo predvsem nematerialni dejavniki – 🔗: namen, pripadnost, pohvala, avtonomija.
Toda nova realnost kaže kompleksnejšo sliko.
Ker življenjski stroški naraščajo hitreje od plač, je materialni del še bolj (p)ostal higienski minimum – ne zato, ker bi motiviral, temveč ker njegova odsotnost postane vir frustracije in nezavzetosti.
Toda čeprav so potrebe postale bolj otipljive, človeška narava ostaja ista – želimo biti slišani, spoštovani in pomembni, predvsem pa v stiku z organizacijo doživljati 🔗: dobro izkušnjo ter delovati v privlačnem delovnem okolju.
To ne pomeni, da moramo pozabiti na smisel ali čustveno povezanost – ravno nasprotno!
Voditelj mora danes uravnotežiti realnost in ideal: ustvarjati pogoje, kjer ljudje (ob)čutijo tako pravičnost in spoštovanje kot tudi povezanost in namen.
Nova formula zavzetosti torej ni več »več ugodnosti ali več smisla«, temveč 3 × P = zavzetost:
👉 Pravičnost + Prisotnost + Pomen = Zavzetost
Voditelj kot kompas: prisotnost kot nova produktivnost
V času preobremenjenosti ljudje ne potrebujejo več voditeljev, ki jih zgolj ženejo naprej, temveč tiste, ki jih znajo umiriti in usmeriti.
Prisotnost voditelja je danes največji kapital organizacije – občutek, da je nekdo zbran oz. osredotočen, da razume kontekst v katerem deluje (in se mu zna ustrezno prilagoditi in uporabiti s kontekstom povezan voditeljski stil), da zna umiriti tempo in pokazati, kaj je res pomembno, pri tem pa biti zgled in kompas njegovi ekipi.
Trije sodobni in praktični rituali takšnega voditelja – razvijalca potencialov in stabilnega kompasa ekipe so lahko naslednji:
🧘 Pavza pred odločitvijo: 30 sekund zavednega diha pred vsakim pomembnim korakom.
💬 Tedenski pomenkovalni krog (brez agende): 30 minut z ekipo o smislu, ne le o ciljih.
🌱 Zgodba meseca: voditelj z ekipo deli osebno lekcijo o ravnotežju med učinkovitostjo in mirom.
Vodenje prihodnosti ne pomeni več voditi hitreje, temveč voditi globlje.
Zaključek
V svetu, kjer so številke pogosto glasnejše od občutkov, tehnologija hitrejša od dialoga in spremembe stalnica, postaja notranji kompas voditelja ključno orodje dolgoročnega preživetja – in navdiha.
Ko voditelj zmore ostati miren, usmerjen in prisoten, vrača svetu tisto, česar mu najbolj primanjkuje – občutek smisla.
mag. Janez Žezlina
Potencialog
E: janez.zezlina@ecg.si
