Kako z notranjo močjo in spoštljivostjo soustvarjamo odnose prihodnosti

V svetu, kjer smo neprestano izpostavljeni hitremu tempu, spremembam, številnim zahtevam in vedno večji kompleksnosti odnosov – tako poslovno kot zasebno – se zdi, da je jasna, spoštljiva in uravnotežena komunikacija skoraj redkost.

Pogosto omahujemo med tem, da ne želimo nikogar prizadeti in zato raje molčimo, ali pa pod pritiskom čustev preidemo v napad in izgubimo stik. Vmes pa je pot – ne najlažja, a najbolj trajnostna -> asertivna komunikacija.

Moj poslovni kolega Aleksander Pokovec je nekoč izjemno slikovito s tem v zvezi povedal naslednje oz. ubesedil, kaj je to – > asertivna komunikacija:

        “Asertivno komuniciranje pomeni,

da si hkrati trden kot jeklo in mehak kot žamet.”

Ta misel se mi redno podi po glavi – ne le kot lep metaforičen citat, ampak kot resnična veščina, ki jo lahko vsak dan treniramo in mojstrimo.

Kaj pomeni biti trden kot jeklo in mehak kot žamet?

Biti trden kot jeklo pomeni biti zavezan dogovorom, ciljem, vrednotam. V komunikaciji to pomeni, da znamo jasno izraziti svoja stališča, meje in pričakovanja. Da se ne izmikamo neprijetnim temam. Da znamo reči NE, ko je to potrebno. In da pri tem ne napadamo osebe, temveč se opiramo na dejstva, argumente, skupne dogovore – na t.i. komunikacijski okvir (»framework«), ki zmanjšuje čustveno napetost in povečuje profesionalnost.

Hkrati pa asertivna komunikacija od nas podrazumeva, da smo mehki kot žamet. Da ohranimo spoštovanje, dostojanstvo in človečnost. Da znamo prisluhniti, dati sogovorniku prostor, včasih tudi razumevanje in toplino – tudi takrat, ko se z njegovim mnenjem ne strinjamo.

Asertivnost v možganih: znanost potrjuje moč spoštljive komunikacije

Zanimivo je, da nam tudi znanost o delovanju možganov (op.p. nevroznanost) potrjuje nekaj, kar mnogi intuitivno čutimo – način, kako komuniciramo, vpliva na kemično dogajanje v naših možganih in posledično na naše (ob)(po)čutje.***

Ko se med pogovorom počutimo spoštovane, slišane in razumljene – torej, ko komuniciramo asertivno – se v našem živčnem sistemu sproščajo t. i. “zeleni nevrotransmiterji”, kot so oksitocin (zaupanje in povezanost), serotonin (občutek vrednosti in stabilnosti) in dopamin (motivacija in zadovoljstvo). Vse to odpira poti za bolj sodelovalen, odprt in konstruktiven dialog.

Po drugi strani pa agresiven ton, omalovaževanje ali pasivno umikanje sproži stresni odziv. Aktivira se amigdala – center za preživetje – in v telo se sprosti kortizol, hormon stresa. Možganske povezave, odgovorne za ustvarjalnost, empatijo in refleksijo, se dobesedno zaprejo. Nastopi obrambna drža: umik ali napad. S tem izgubljamo tisto, kar smo želeli zgraditi – odnos.

Pa si poglejmo sedaj na to tematiko še dva praktična primera oz. situaciji: najprej primer slabe prakse in nato še primer dobre, pozitivne prakse, kjer je vodja uporabil znanja in veščine asertivnega komuniciranja.

Primer slabe prakse: Ko trdota postane agresija

Vodja oddelka v podjetju se je na rednem sestanku soočil s članom ekipe, ki ni izpolnil dogovorjenega roka. Z namenom postaviti mejo je vodja ostro rekel:

“Zopet nisi naredil, kar smo se dogovorili. Takšnega odnosa ne bom več toleriral!”

Član ekipe se je počutil napadenega, opravičeval se je, a z grenkim priokusom – njun odnos se je skrhal. Sporočilo je bilo jasno, vendar je bila cena visoka: izguba zaupanja in notranji odpor.

Primer dobre prakse: Asertivnost v akciji

Pa si sedaj poglejmo isto situacijo, vendar z uporabo drugega pristopa:

“Opazil sem, da dogovorjenega roka nisi uspel ujeti. Ker smo se skupaj dogovorili za ta časovni okvir, me skrbi vpliv na celoten projekt. Lahko poveš, kaj se je zgodilo in kako lahko skupaj najdemo rešitev?”

Sporočilo ostaja jasno, a brez napada. Ta vodja je (z)gradil most, ne zid (med njim in sogovornico/kom). Rezultat? Zaupanje ostaja, odgovornost se prevzame, sodelovanje se okrepi.

Sedaj pa si poglejmo še nekaj praktičnih usmeritev, ki jih lahko uporabite za to, da v svojo vsakodnevno (voditeljsko oz. komunikacijsko) prakso “vdahnete” več asertivnosti:

Pet praktičnih usmeritev, kako razvijati asertivnost vsak dan

     1.       Jasno izražajte svoje potrebe in občutke

Namesto »vedno me prekinjaš« raje povejte: »Želim dokončati misel, preden nadaljuješ.«

     2.       Uporabljajte ‘jaz-sporočila’ namesto obtožb

»Počutim se prezrto, ko se odločite brez moje vednosti.« namesto »Vedno me izključite!«

     3.       Postavljajte meje brez občutka krivde

Asertivnost ni sebičnost. Reči: »Zdaj ne morem, potrebujem čas zase,« je včasih najbolj zdrava izbira.

     4.       Vadite v manj stresnih situacijah

Asertivnosti se učimo postopoma. Začnite z majhnimi »ne«, ki niso ogrožajoči in na takšen način gradite svojo samozavest in odločnost.

     5.       Ohranjajte spoštljiv ton in odprto telesno govorico

Trdnost ne pomeni hladnosti –> kontakt z očmi, odprte dlani, umirjen glas (lahko) delajo čudeže.

Še nekaj dodatnih usmeritev in dobrih praks, vezano na uporabo asertivne komunikacije, lahko najdete tu.

Za konec: Asertivnost kot darilo sebi in drugim

Asertivnost ni namenjena le temu, da bi bili bolj učinkoviti v komunikaciji oz. pri posredovanju naših sporočil naprej sogovornikom. Gre za to, da kot ljudje rastemo oz. se razvijamo. Da ustvarjamo odnose, kjer ni zmagovalcev in poražencev, temveč iskrena povezanost, sodelovanje in medsebojno (partnersko) spoštovanje.

Gre za zavestno odločitev – da si vsak dan znova trden kot jeklo in mehak kot žamet.

Za druge.

In zase.

mag. Janez Žezlina

Potencialog

E: janez.zezlina@ecg.si

*** Kratek “znanstveni” opomnik

V prispevku omenjamo vpliv asertivne komunikacije na možgansko kemijo. Pomembno je razlikovati med nevrotransmiterji in hormoni:

         •          Nevrotransmiterji (kot so serotonin, dopamin, oksitocin) se sproščajo v živčnem sistemu in omogočajo hitro komunikacijo med nevroni. Učinkujejo skoraj takoj in so ključni pri uravnavanju razpoloženja, motivacije, občutka varnosti in pripadnosti.

         •          Hormoni (kot je kortizol) se sproščajo v krvni obtok in učinkujejo počasneje, a sistemsko. Kortizol je znan kot hormon stresa, saj pripravlja telo na “boj ali beg” ob zaznavi ogroženosti.

Tako z asertivnim pristopom spodbudimo izločanje pozitivnih nevrotransmiterjev, medtem ko nas agresivna ali pasivna komunikacija pahne v stresni odziv, povezan s kortizolom.