Kultura odgovornost prinaša velike prednosti in koristi. Toda kaj lahko naredi posameznik, da se čim prej razvije v odgovorno osebo?

K odgovornosti vodijo procesi osvobajanja, enakopravnosti in demokratizacije, vendar okvir, ki nam ga lahko zagotovita država in družbena struktura, ni dovolj.

Do dejanskega zasuka h kulturi odgovornosti pride, ko posameznik svobodo in enakopravnost občuti na lastni koži, v vsakodnevnih odnosih. Nad njim morajo prenehati dominirati njegovi najbližji, učitelji, šefi in drugi.

To ne pomeni, da kot otrok, učenec, podrejeni ali partner dela, kar hoče, temveč da živi v okolju, kjer so kulturne norme vedenja in komunikacije take, da mu dopuščajo enakopravnost.

Velja pravilo, da bolj kot dominator, torej starš, učitelj, šef itd., dominira, bolj se podrejeni upira, kljubuje ter išče druge, največkrat neugodne rešitve. To se zgodi zato, ker pod pogoji dominacije ne more biti avtonomen avtor lastnega življenja oziroma ne more imeti svojega življenja pod kontrolo. Tako niso zadovoljene njegove osnovne psihološke potrebe. Vsakdo naj bi začutil, da je svoboden, vključen v skupnost, da učinkovito upravlja svoje življenje in da ima kvalitetne ter enakopravne odnose. Poleg tega se zaradi ogroženosti ali prestrašenosti ne sme počutiti kot žrtev. V družbi se mora torej najprej vzpostaviti kultura demokratičnih in enakopravnih odnosov med ljudmi, kar pa ni enostavno. To omogoči vzpostavitev kulture odgovornosti, ki pa fundamentalno predrugači psihološki in psihosocialni ustroj ljudi. Ko grožnje ni več in potreba po obrambi ega popusti, se zgodi več vzporednih procesov.

Prvič, izginjanje obrambe ega omogoči notranjo osvoboditev, ta pa odprtje notranji in zunanji realnosti. Ko se človek odpre, začne ponotranjati in v svoj notranji svet integrirati nove in nove raznovrstne vsebine iz realnosti, ki postanejo del njega oziroma njegove notranje sheme realnosti, ta pa mu pomaga pri ustvarjanju novega smisla. Ponotranjene in integrirane vsebine posameznik razume, pozna, lahko prevzema njihovo perspektivo in se z njimi identificira, te vsakovrstne vsebine, predvsem pa ljudje, so sedaj del njegovega notranjega sveta in zaradi tega predmet njegove ljubezni. V odnosu do omenjenih vsebin se njegov ego manjša, njegovo razmišljanje in odločanje, ki želi biti čim bolj optimalno, se preusmerja od upoštevanja predvsem sebe k upoštevanju širše realnosti. Tako postaja nesebičen, kar omogoča situacije, kjer vsi zmagajo (angl. win‑win‑win). Vzročno‑posledični odnosi oziroma karmična bilanca so zanj vedno bolj pozitivni. V tem razvoju se na neki točki vse skupaj obrne do te mere, da postane zunanja realnost pomembnejša od posameznika, ki sedaj deluje v prid celostni realnosti, torej ozaveščeno, plemenito in odgovorno. Mimogrede naj omenimo tudi, da se vedno bolj staplja z realnostjo. V tem procesu ga vedno bolj prežemata ljubezen ter sreča. To je faza, ki se zgodi na zelo pozni stopnji razvoja, ko vsa realnost postane del posameznika in on del vse realnosti.

Poskusimo natančneje pojasniti, kaj se v omenjenem zasuku za 180 stopinj zgodi v psihičnem ustroju in strategiji razmišljanja odgovornih ljudi.

Ljudje napredujejo od:

  • »Jaz sem pameten, drugi se motijo,« k: »Jaz se lahko motim in drugi lahko imajo prav.«
  • »Jaz sem dober, ne vem pa, zakaj so drugi tako slabi,« k: »Jaz se trudim biti dober in tudi drugi se.«
  • »Jaz sem pravičen, drugi pa zlahka povzročajo krivico,« k: »Obstaja nevarnost, da povzročam krivico drugim.«
  • »Jaz sem nedolžen in drugi so krivi,« k: »Stvar moram razumeti. Kje sem pogrešil, da je šlo tako narobe?«
  • »Če bi se (oni) spremenili, bi bilo vse bolje,« k: »Kako naj postanem boljši človek?«
  • »To je eno samo sranje!« k: »Kaj lahko še storim, da bo bolje?«
  • »Kakšni bedaki! To jim pa zamerim,« k: »Želim razumeti, zakaj to delajo.«
  • »Užalila me je!« k: »Le zakaj to trdi?«
  • »Zakaj se dereš/zakaj težiš?« k: »Kaj mi hoče sporočiti?«
  • »V bistvu bi morali biti hvaležni za vse skupaj,« k: »Hvaležen sem za vse, kar mi je ponujeno.«
  • »Nikjer ni nobenih možnosti, oni so vse pobrali zase,« k: »Upanje umre zadnje. Moje delovanje bo prej ali slej obrodilo sadove.«
  • »Pri vsem tem sem čisto nemočen,« k: »Gradil bom z delovanjem, učenjem, novimi izkušnjami, nenavadnimi kombinacijami teh, z novimi uvidi in spoznanji. Čez pet ali deset let bom čisto drug človek.«
  • »Nimaš možnosti!« k: »Imaš mojo podporo! Tako ali drugače ti bo uspelo.«
  • »To življenje je polno trpljenja,« k: »To življenje je polno raznovrstnih možnosti in izkušenj.«

Bistvena je torej sprememba položaja posameznika v odnosu do sebe in realnosti. Ta realnost v prvi vrsti vključuje vse tisto, s čimer imamo opravka vsak dan, torej nas same, svoje bližnje, sodelavce, stanje v skupnosti, državi in tako naprej. Gre za spremembo v zaznavanju sebe, in sicer od zaznavanja sebe kot nekoga, ki se vidi kot nemočno igračko, s katero se poigravajo razmere, do dojemanja sebe kot avtonomnega in kompetentnega soustvarjalca realnosti. Z drugimi besedami: gre za zasuk lokusa kontrole od zunanjega k notranjemu. Človek z notranjim lokusom kontrole uporablja ves svoj potencial za doseganje pozitivnih izidov.

Glede na to, da je sam enakopraven in kot enakopravne vidi tudi druge, ti izidi ne morejo več biti pozitivni le zanj, temveč za vse. Ta zasuk popolnoma spremeni celoten ustroj njegovega razmišljanja, komunikacije, delovanja, odzivanja drugih ljudi nanj. Bistveno se razširi arzenal oziroma repertoar delovanja, ki pride v poštev predvsem v odnosih, pa tudi širše – od zahtevanja korekcij, sprememb in izboljšav od drugih, kar običajno tako ali tako ne deluje, do uvajanja korekcij, sprememb in izboljšav pri sebi, kar pa običajno deluje. Najmanjše, kar deluje, je opravičilo. Ko se vsi spremenijo na takšen način, to spremeni tudi njihovo kulturo.

Neodgovornemu človeku pa se stvari predvsem dogajajo. Dogodkov za nazaj ne reflektira dovolj, saj so jih po njegovem tako ali tako »zakuhali« drugi, usoda, bog, nekdo zunaj njega. Glede na to, da je po njegovem dogajanje v tolikšni meri odvisno od drugih oziroma od razmer, je nezavedno prepričan, da na prihodnost skoraj ni mogoče vplivati in da nima smisla poskušati. Zaradi tega se ne samoregulira dobro, sposobnost in tehnike samoregulacije vedenja pa se utrjujejo le s prakso. Ker se mu stvari predvsem dogajajo, nima določenih niti jasnih ciljev in smeri delovanja, poleg tega (kar je logično) za dogajanje ne sprejema odgovornosti, in ko postane jasno, da je nekaj storil narobe, se izmika in izgovarja.

Delovanja drugih, ki tudi sami premalo reflektirajo svoje delovanje, ne reflektira dovolj dobro, zato ga tudi ne razume. Njihovo delovanje se z njegovim, za katerega je prepričan, da je dobronamerno, pogosto ne sklada, zato se mu zdi zlonamerno in kot tako čisto vredno vse kritike. Meni, da takim ljudem ne gre zaupati. Zlonamernost ali zabloda drugih v njem vzbudi močna čustva, predvsem jezo, kar ga obremenjuje. Kopičenje neprijetnih čustev privede do izbruhov, ti pa do konfliktov. Konfliktni značaj odnosa z drugimi mu daje še dodatno potrdilo o napačnosti drugih. Celotna realnost (predvsem pa psihološka in psihosocialna) takih ljudi je stalno v napol razpadajočem stanju. Približno takšno realnost imamo trenutno v Sloveniji.

Da ne bo zvenelo preveč abstraktno, prevedimo obe možnosti v vsakdanje življenje tako, da pomislimo na konflikt med partnerjema. Večina krivca za težave še vedno vidi na nasprotni strani, zato prerekanje poteka predvsem v obliki obtoževanja in nobenemu od partnerjev ne pride na misel, da bi na težavo pogledal z višje perspektive, s čimer bi jasneje videl, kje so težave.

Med odgovornejšimi ljudmi, ki pa razmišljajo tako, do konfliktov ne pride prav pogosto. Stvari spontano urejajo na način, da se težave ne nakopičijo do take mere, da bi povzročile konflikt. V bistvu opolnomočenje pomeni tudi sposobnost urejati zadeve tako, da ne prinašajo uničujočih posledic, temveč ravno obratno, konstruktivne posledice. Namesto da se skregamo in doma preživimo tihi vikend, gremo na izlet, kjer spoznavamo zanimive stvari. Na življenje lahko gledamo tudi kot na seštevek pozitivnih in negativnih izidov. To velja za celotno družbo.

Kaj se še zgodi pri zasuku v odgovornost?

Drugič, osvoboditev človeku omogoča zadovoljitev osnovne psihološke potrebe po avtonomiji. Ta zasuk mu pomaga, da se odpre novim izzivom, novim vrstam izkušenj, novim stimulacijam, boljšemu razumevanju, preizkušanju meja in asimiliranju novosti. Vse to mu omogoča tudi zadovoljevanje potrebe po kompetenci, pri čemer ne mislimo (le) na praktičnosti, temveč tudi na izražanje, izpostavljanje, zavzemanje, udejanjanje potencialov, individualizacija oziroma razvoj lastne avtentičnosti, itd.

Sčasoma pride do korenite spremembe psihosocialnega položaja in življenjske strategije. Na posameznika se prenese mnogo funkcij, ki so bile do sedaj zunaj njega, torej na plečih ljudi, ki so po statusu pomembnejši od njega, ali družbene strukture. Tak človek se preneha držati v ozadju, izmikati odgovornosti, skrivati za pravili in v množici ter se izpostavi. Končno imamo opraviti s kompetentnim in odgovornim človekom, na katerega se lažje zanesemo in mu zaupamo.

Tretjič, ena najpomembnejši funkcij, ki se prenesejo na človeka, je moralno presojanje. Gre za to, da v procesu ponotranjenja in integracije posameznik vzljubi večino realnosti. Ta zasuk mu omogoči, da postane do nje dober in pravičen, ne da bi mu to kdo predpisoval ali ga v to silil. Tako postane njegovo moralno odločanje visoko etično. Ko človek sam od sebe deluje dobro in pravično, odpade potreba po nadzoru, inšpekcijah, varnostnikih, policiji, vojski in celo sodstvu.

Zaradi naraščanja kompleksnosti življenja pa se množijo možnosti za uničujoče delovanje posameznika, ki ima na primer možnost upravljanja z izjemno strupenimi kemikalijami, z velikim tovornjakom lahko zdrvi v množico ljudi, ustvari računalniški virus, ki zaustavi delo stotisočih, z dronom lahko ustavi letalski promet na mednarodnem letališču in podobno. Pa ne le to. Vsi sistemi, predvsem pa naravni, so izjemno povezani, soodvisni, krhki in nagnjeni k propadu in že samo to nam povzroča ogromno težav, ki so na meji obvladljivega. Živimo v odvisnosti od zelo etičnega moralnega presojanja čisto vsakega od nas. Družba prihodnosti bo družba kulture odgovornosti ali pa je ne bo. Odgovoren človek ima globoko v sebi vdelan mehanizem, da ne more delovati drugače kot dobro in pravično.

Četrtič, odgovorni ljudje imajo krepostnejši karakter. Ko se notranje osvobajamo, obrambni mehanizem popusti, zato je lažje »iti preko sebe« ter izvajati kreposti, ki izvajalca notranje napolnjujejo, na druge pa delujejo poživljajoče in navdušujoče. Ta zasuk odgovornemu v odnosu do ljudi, ki jih je intenzivno ponotranjil in integriral (torej do večine), omogoči odprtost, radovednost, poštenost, vitalnost, prijaznost, ljubeznivost, nepristranskost, odpustljivost, skromnost, preudarnost, hvaležnost in humornost. Naštetemu bi lahko dodali še sposobnost opravičiti se. To ga naredi prijetnega in priljubljenega. Na krepostno vedenje se pravzaprav ni mogoče odzivati negativno in nedemokratično, ravno nasprotno: tak zasuk v vedenju ustvarja harmonijo in letvico kulturnih norm postavlja višje. Notranje osvobojeni in krepostni ljudje so nadalje vir osvobajanja in demokratizacije.

Petič, v okolju enakopravnih ljudi, ki se dobro samoregulirajo, ki dobro moralno presojajo, so krepostni, proaktivni, zaupanja vredni in zaupljivi, kjer ni obrambe in dokazovanja, ni samoabsorbiranosti, temveč sta odprtost in zavedanje, ljudje natančneje določajo stanja drugih oziroma so bolj empatični. V takem okolju zrastejo vrednost ljudi, njihova osebna integriteta in dostojanstvo. V medsebojni obravnavi pride med takimi ljudmi do zasuka k spoštljivosti, ponižnosti, zmernosti, skromnosti, transparentnosti in neposrednosti. To vključuje priznavanje ter sprejemanje svojih napak in pomanjkljivosti po eni ter odprtost za modrost drugih ljudi po drugi strani.

Pa še to: čeprav v takem okolju ni blokiranja, pogojevanja, zavračanja, poniževanja itd., to še ne pomeni, da so vsem odprta vsa vrata. Komunikacija postane bolj subtilna. Gre za to, da je vsakomur prepuščena avtonomija, da odgovorno spregleda, kje so njegove meje in kaj ni zanj. Skratka, vsakdo odgovorno določa svoj položaj v realnosti.

Šestič, med dostojanstvenimi ljudmi ravnokar omenjeni odnosi pripeljejo do zasuka, da se medsebojno ne obravnavajo več z domnevo, da je drugi zloben, neumen in neveden, temveč je dober, premišljen in ima specifičen obseg znanja. To pomeni, da je zame primerno, da sem odprt za modrosti drugega in da dvomim o svojem prav, kar so lastnosti visoke mentalne kompleksnosti oziroma stopnje, imenovane samotransformirajoči um. Bolj odgovorni ljudje so torej sposobni razmišljati na veliko višji ravni. Z razvojem uma se bomo seznanili v poglavju o razvoju mentalne kompleksnosti.

Na tem mestu je primerno pojasniti domnevo, s katero Slovenci obravnavamo druge. Še najbolj zgovoren je primer, ko je inšpektor nekega lastnika konj, ki so bili slabo oskrbovani in so se prosto premikali po terenu, zaradi česar so povzročili nekaj prometnih nesreč, kaznoval s kaznijo, primerljivo s povprečno slovensko plačo. Primer je postal viralen in več kot tisoč ljudi, ki okoliščin niso poznali dovolj dobro, je komentiralo dejanje inšpektorja. Vsi, ampak res čisto vsi so grobo kritizirali njegovo dejanje, niti eden od njih, niti promil ni pomislil in se vprašal, ali ni inšpektor kazni mogoče napisal upravičeno. To je nazoren primer, kako se medsebojno obravnavajo manj odgovorni ljudje na povprečnih stopnjah mentalne kompleksnosti. Podobno je z našo težavo, ki nas loči na rdeče in bele – skoraj nihče ni sposoben razumeti perspektive drugega.

Sedmič, odprtost in posledično proces ponotranjenja in integracije zunanjega ter notranjega sveta odgovornim ljudem omogočata zaznavanje vedno več in vedno bolj pretanjenih odtenkov realnosti. To ustvari zasuk od duhovne praznine k izjemnemu notranjemu bogastvu, kar dela te ljudi izjemno zanimive. Znanost je to poimenovala duhovni kapital, ki pa ima pa to lastnost, da se rad oplaja in ne more spolzeti skozi prste, pardon – dušo, in seveda pušča posledice v vseh porah življenja.

Osmič, mnogim odgovornim ljudem uspeva delati to, za kar so notranje motivirani, delajo torej to, kar jim je všeč. Poleg tega so integrirali zunanjo motivacijo, kar pomeni, da z veseljem delajo stvari, za katere mislijo, da jih je treba narediti. S celostnim pogledom in razumevanjem opazijo veliko stvari, ki bi morale biti urejene bolje, in jih dejansko uredijo. Gre za zasuk od apatičnosti k proaktivnosti. Ljudje se lažje samouresničujejo, izboljša se učinkovitost in zato je celotna realnost odgovornih, vključno z njihovimi izdelki, bolj urejena in dovršena, skratka kvalitetnejša.

Očitno je, da sta odgovornost in kultura odgovornosti vzrok in posledica psihološkega razvoja in zorenja.

V naslednjih poglavjih bomo obravnavali več pogledov na razvoj in ta kaj prinaša.

Dandanes smo pravzaprav zasuti z dobronamernimi in pozitivnimi nasveti, medije polnijo številni članki in prispevki o tem, kako živeti in kaj je prav, v knjigarnah obstajajo celi oddelki priročnikov za osebno rast. V tej knjigi zagovarjamo idejo, da je dovolj, če se ljudje resnično osvobodijo, saj se bodo potem stvari zgodile bolj ali manj same od sebe, vključno z odgovornostjo.

Zaradi ogrožanja svobode, demokracije in enakopravnosti ter zaradi širjenja strahu, ki ljudi silita v obrambno držo, pa nam nenehno grozi razkroj odgovornosti. Obrambna drža razvoj blokira, saj se ljudje zaprejo pred ponotranjenjem in integracijo. Svet in drugi, drugačni ljudje se jim zdijo tuji in ogrožajoči, identificirajo se le z bližnjim in poznanim, torej z lastno družino, narodom, mogoče tudi religijo. Pogosto delujejo le iz sebe, za lastni interes, vzneseno predstavljajo lastno perspektivo in lastna prepričanja, ki jih želijo postaviti nad prepričanja drugega. Tak diskurz je v Sloveniji zelo običajen. Vsemu temu se je treba ogniti.

Kakšne so prednosti na psihološki, psihosocialni in družbeni ravni, ki jih povezujemo s kulturo odgovornosti?

Vse te prednosti bomo poskušali predstaviti po kategorijah. Pri vzpostavitvi kulture odgovornosti se kot vzroki in posledice vse kategorije pojavljajo hkrati, torej na določeni višini spirale vzpostavljajo medsebojno podpirajoč sistem.

Na osnovi znanja, ki ga bomo v celoti predstavili v nadaljevanju, sklepamo o naslednjih prednostih:

  • večje dostojanstvo ljudi in večje spoštovanje med njimi,
  • omogočitev zadovoljevanja osnovnih psiholoških potreb z bolj demokratičnimi odnosi,
  • večja avtonomija, večje kompetence, kvalitetnejši odnosi,
  • intenzivnejše in kvalitetnejše reflektiranje,
  • večja čuječnost in boljše zavedanje,
  • višja perspektiva in bolj celostno razumevanje,
  • večja empatija,
  • bolj utrjen občutek avtorstva svojega življenja,
  • boljša samonadzor in regulacija življenja,
  • bolje samoregulirano oziroma kvalitetnejše vedenje,
  • pogostejše izvajanje kreposti,
  • vrednote, usmerjene v samouresničenje in samopreseganje,
  • lažje doseganje poznejših stopenj moralnega presojanja,
  • lažje doseganje poznejših stopenj mentalne kompleksnosti,
  • lažje doseganje poznejših stopenj razvoja ega,
  • višja toleranca,
  • večja dobronamernost,
  • bolj humanistična orientiranost,
  • večja nesebičnost,
  • več zaupanja med ljudmi,
  • boljše sodelovanje med ljudmi,
  • bolj horizontalne organizacijske strukture,
  • bolj transparentni medsebojni odnosi in celotna družba,
  • manj korupcije,
  • učinkovitejša, inovativnejša, naprednejša družba,
  • višja kvaliteta dela, izdelkov in celotne kulturne krajine,
  • boljši odnos do naravnega okolja,
  • večja evdajmonična sreča, zadovoljstvo z življenjem in blagostanje,
  • boljše psihično ter telesno zdravje.

Dejstvo je, da se človeku, ki se zaveda, da je življenje njegovo, da je avtonomen in kompetenten avtor svojega življenja in je zato odgovoren, v pozitivni spirali zgodi pospešen razvoj. Tega največkrat ni mogoče meriti s finančnim stanjem, nazivi in statusnim položajem, ki spadajo v sfero zunanjih vrednot, in čeprav se mu najverjetneje zgodi tudi našteto in vse to dejansko ima, zanj ni več primarnega pomena, saj je zunanje vrednote presegel z notranjimi.

Pojavlja se zanimivo vprašanje, ali je tudi otrok lahko odgovoren. Odgovor je da. Nekateri otroci se vedejo veliko odgovornejše od mnogih odraslih. Sicer še ne utegnejo koristiti vseh »bonitet«, ki jih prinese dolgotrajnejši psihološki razvoj, vendar se jih lahko nadejajo.

V skupini posameznikov z vsemi opisanimi kvalitetami vlada pozitivno, proaktivno in prosocialno vzdušje. Negativnosti in težave s pomočjo visoke stopnje zavedanja hitro prepoznavajo, kvalitetno moralno presojajo in zaradi široke palete možnosti delovanja učinkovito nevtralizirajo. Včasih je dovolj krepostno delovanje in predvsem učinkovita čustvena samoregulacija.

Za Slovence, ki še nismo resnično svobodni, avtonomni in odgovorni, mnogi problemi obstajajo kot permanentno in nerešljivo dejstvo. Z njimi živimo, ker za mnoge nismo sposobni premisliti, ali jih je mogoče rešiti, kaj šele razmisliti, kako jih rešiti tako, da bi bilo ugodno za vse udeležene (če je teh več). Na primer: v času šolanja sem ugotovil, da nisem kaj prida, edina rešitev zame je, da se skrijem v neko majhno življenje in tam počakam do smrti. To je to. Konec. Pika.

Pri svobodnih, avtonomnih in odgovornih ljudeh ne gre za to, da za vogalom čakajo na problem, in ko ta pride mimo, skočijo nanj ter ga učinkovito spremenijo v prah in pepel. Gre za razvoj miselnega ustroja, katerega posledica sta višja raven bivanja in razširitev miselnega okvira pri obravnavi problemov, katerih magnituda se lahko zmanjša do te mere, da izgubijo značaj problemov. Kar je prej še bilo problem, sedaj torej ni več. Ljudje na teh stopnjah razvoja probleme večjih magnitud razrešujejo lažje. Taki naj bi bili (pa pogosto niso) na primer menedžerji večjih podjetij.

Dandanes se v strokovnih krogih odgovornost deli na več vrst, vendar lahko ugotovimo, da s psihološkega, psihosocialnega in družbenega vidika obstaja le ena. Seveda pa je glede na odgovornost ljudi v vseh družbah mogoče razporediti tudi po Gaussovi krivulji.

Glede na obstoječe trende lahko (kljub manjšim protitrendom) čez nekaj desetletij v večjem delu sveta pričakujemo zmagoslavni pohod kulture odgovornosti in njeno zlato dobo, upajmo le, da brez prevelikih predhodnih katastrof in žrtev.

David Cigoj, govorec in avtor

Iz knjige Razvoj zavesti

Knjiga