Ali se vam kdaj zgodi, v tem dinamičnem in za (trenutni ustroj) človeka precej neprilagojenem okolju, ki ga poganjajo napredne digitalne tehnologije, da se sami pri sebi (po)vprašate: “Ali sem to še vedno jaz?”

Ko se dnevi vrtijo v ritmu projektov, sestankov, obveznosti in nenehnih sprememb, se zna zgoditi, da nas življenje – ne da bi opazili – odmakne od sebe. Od tega, kar smo nekoč želeli biti, kar nas je navdihovalo, kar nas je premikalo naprej.

Sodobno okolje nas pogosto spodbuja k instantnim zadovoljstvom (op.p. instant gratification), hitrim odgovorom, kratkoročnim rešitvam, pa tudi stalnemu delovanju v t.i. aktivni coni, ko je simpatični del živčevja ves čas stimuliran (op.p. za 🔗: naše polnovredno delovanje pa potrebujemo tudi balans, se pravi uravnotežiti simpatično in parasimpatično delovanje našega telesa).

In prav zato je še pomembneje, da si vzamemo trenutke za tišino, razmislek in stik s sabo.


Ne zato, da bi bežali od sveta, ampak da bi znova začutili kompas, ki nas vodi v njem.

Meni je s tem v zvezi ena najlepših in najmočnejših oz. multiplikativnih vaj, ki jo lahko naredimo zase in ki jih pri mojem delu, ko se ukvarjam z razvojem potenciala posameznikov, praktično ves čas uporabljam –> napisati pismo samemu sebi v prihodnost.

Zakaj to početi?

Ko vodimo druge oz. želimo na dolgi rok uspešno prosperirati v tem turbolentnem poslovno družbeno tehnološkem okolju, pogosto pozabimo, da moramo najprej znati voditi sebe.


Pismo samemu sebi ni neka nostalgična vaja, temveč most med tem, kdo si danes, in tistim, kar lahko postaneš.

Ko si vzamemo čas in si napišemo pismo v leto 2035, se ne ukvarjamo s tem, kaj vse “moramo doseči”, ampak z vprašanjem:

“Kdo želim postati kot človek?”

Pismo ni o ciljih, ampak o samem bistvu delovanja človeka (op.p. kjer je poudarek na BITI in ne na IMETI (kar je ponavadi posledica :)) –> gre za razmišljanje o naših vrednotah, o notranjem miru, o občutku smisla in o energiji, s katero živimo svoje poslanstvo.

Deluje tudi kot preventiva proti izgubi samega sebe v tem hitrem tempu vedno bolj algoritmičnega sveta. Pomaga nam ohranjati stik z vizijo, ki je širša od (samo) trenutnih rezultatov.

Kako začeti?

Poišči miren trenutek. Pripravi papir in pero.

Začni razmišljati in sanjati (🔗: ker misli so pot / zdravilo / manifestacija naših prihodnjih aktivnosti).

Nato pa napiši:

“Danes je leto 2035 in živim življenje, ki si ga želim živeti.”

Piši v sedanjiku, kot da to že živiš (op.p. Ralph Waldo Emerson bi temu rekel: “Act as if.” – deluj, kot da si že tam. Zakaj: ker naša podzavest ne loči med dejanskim in predstavo – in jo lahko (pre)programiraš na način, da si živo predstavljaš (🔗: moč vizualizacije) prihodnji pozitivni potek določenega dogajanja).


Naj te pri tem vodijo naslednja usmerjevalna vprašanja:

  • Kako delujem, razmišljam in se počutim v letu 2035?
  • Kaj sem dosegel in kaj sem ob tem postal kot človek?
  • Kako izgledajo moji odnosi, delo, hobiji in prostočasne aktivnosti, finance, skratka kakšen je moj vsakdan?
  • Kako skrbim za svoje telo, um in dušo?
  • Kje v mojem življenju čutim mir in kje strast?
  • Kaj bi moj “jaz iz leta 2035” želel povedati današnjemu meni?

Ne išči popolnosti. Išči resnico. Išči uporabno vrednost. (Po)išči svoje sanje in pobrskaj po svojih ambicijah :))

Piši iskreno, z občutkom, brez popravkov – kot bi govoril dobremu prijatelju, ki mu zaupaš vse.

Kako ostati v stiku s to vizijo?

Naslednje pomembno vprašanje pa je: “Kako naj sedaj to realiziram? Kaj lahko naredim glede tega, da bi to prenesel v moje vsakodnevno življenje in se premikal v tej smeri?”

Shrani svoje pismo v zaprto ovojnico z napisom “Odpri 2035” – ali ga vsako leto preberi in dopolni.

Ob tem lahko vodiš oz. ti toplo priporočam, da pišeš tudi t.i. osebni dnevnik rasti, v katerem:

  • enkrat mesečno zapišeš, kako napreduješ proti viziji,
  • vmes pa si dovoliš spontano pisanje – misli, občutke, dileme, drobne uvide.

Tako postopoma gradiš most med dolgoročno vizijo in vsakodnevnimi koraki.

Zakaj to deluje?

Ko pišemo pismo samemu sebi, aktiviramo 🔗: vizualizacijo, občutenje in notranji dialog.

Namesto da bi razmišljali o tem, kaj moramo narediti, se začnemo spraševati, kdo postajamo.

S tem premaknemo težišče iz zunanjih pričakovanj v notranjo jasnost.

To pismo je preprost, a globok opomnik:

Da življenje ni tekma s časom, ampak pot vračanja k sebi.

Kako začeti svojo pot s pismom samemu sebi

1️⃣ Ustvari prostor za mir in zbranost.
Ugasni telefon, vzemi list papirja in si dovoli uro tišine. Uvodni stavek naj bo:
“Danes je leto 2035 in živim življenje, ki si ga želim živeti.”

2️⃣ Piši brez filtra.
Ne ocenjuj, ne popravljaj. Piši v sedanjiku, kot da to že živiš. Osredotoči se na občutke, odnose, vrednote in način, kako deluješ.

3️⃣ Ostanite v stiku.
Vsak mesec si zapiši:

  • Kaj me je v tem mesecu približalo moji viziji?
  • Kaj me oddaljuje?
  • Kaj sem se o sebi naučil?

To ni vaja za enkratni navdih, ampak za dolgoročno zvestobo samemu sebi.

Za razmislek:

Če bi te tvoj jaz iz leta 2035 danes pogledal v oči –
bi bil ponosen na način, kako živiš, odločaš in kam usmerjaš svojo energijo?


Pismo samemu sebi ni spomin, ampak seme, iz katerega zraste 🔗: tvoja najboljša različica.

Mag. Janez Žezlina
Potencialog

E: janez.zezlina@ecg.si