V življenju se neprestano srečujemo z vprašanji kako kaj narediti, kako rešiti kakšen problem, opraviti delo, voditi ljudi in upravljati podjetje. Ko se soočimo s temi stvarmi imamo vedno na izbiro dve rešitvi. Prva je, da se z njimi soočimo na zrel način, o problemu razmislimo, zaznamo čustva in telesne senzacije, ki jih ob tem doživljamo in izberemo pravilno rešitev, ki bo v tistem trenutku najboljša.

Druga rešitev pa je, da reagiramo na način, ki je za nas značilen, ki smo se ga naučili v otroštvu, ko smo sprejeli nekatere odločitve. S takim reagiranjem ne vidimo določenih vzrokov problema tukaj in sedaj in problem postane za nas neskončno velik. Namesto, da bi odreagirali in bili aktivni, se zanašamo na ”čarobno rešitev”, ki nam jo bodo prinesle naše zgodnje odločitve in ustaljene reakcije. S takšnim razmišljanjem niso tukaj in sedaj, smo v ego stanju otroka, ki razmišlja, da mu bo svet okoli njega s pomočjo manipulacije prinesel dobro rešitev. Takšna reakcija pomeni odpisovanje.

Odpisovanje je definirano kot nezavedno ignoriranje informacij, ki so pomembne za rešitev problemov.

Odpisujemo lahko na področjih:

  • svojih sposobnosti,
  • sposobnosti drugih,
  • različnih situacij.

 

Na teh treh področjih pa lahko odpisujemo:

  • dražljaje,
  • probleme,
  • različne možnosti rešitev.

 

Skupaj z odpisovanjem gre lahko tudi pretiravanje, ko iz ”muhe naredimo slona”. Ko pri sebi odpisujemo neko lastnost, istočasno pripisujemo nekomu zelo veliko moč in vpliv, četudi ga ta nima ali pa se postavimo v vlogo sodnika in sodimo o določeni situaciji, čeprav nimamo potrebnih dokazov, ne pristojnosti za kaj takega. Ko odpisujemo si v mislih oblikujemo misel, v katero popolnoma verjamemo. Iz tega sledi, da smo v problematičnih situacijah zmožni narediti zaključke, ki pa nam ne omogočajo reševanje te situacije tukaj in sedaj.

Ko odpisujemo se lahko vedemo na štiri različne načine:

  • smo pasivni,
  • popolna prilagoditev situaciji (storimo nekaj, ker mislimo, da drugi to zahteva od nas),
  • vznemirjenost,
  • čutimo svojo nesposobnost ali postanemo nasilni.

 

Odpisujemo lahko na različnih nivojih. Če pogledamo nivoje odpisovanja na področju reševanja problemov s katerimi se srečujemo vsak dan na delu ali v domačem okolju, nam   bo kmalu jasno, da probleme odpisujemo velikokrat.

 

Nivoji odpisovanja problemov:

1.   Obstoj problema in naše reakcije:

  • Popolno zanikanje problema v vseh pogledih, problema ne vidimo,
  • Skomignemo z rameni in rečemo “Huh”, “Kaj?”, “Ali je kje kakšen problem?”

 

2.   Zanikanje pomembnosti problema in naše reakcije:

  • Problem ni pomemben, imamo majhno potrebo po reševanju,
  • Minimiziramo vpliv problema na situacijo,
  • “Mah, sej sploh ni pomembno!”,
  • “Veliko prahu za nič!”,
  • “Ne splača se nam ga reševati, saj se bo rešil sam.”.

 

3.   Pripravljenost na spremembe pri iskanju rešitve:

  • “Vedno je bilo tako!”,
  • “Nič ne moremo storiti!”,
  • “Takle imamo!”,
  • “Ne splača se boriti proti človeški naravi!”,
  • “Bolje, da gledaš na ljudi in se s tem ne soočiš.”

 

4.   Sposobnosti posameznika:

  • Nemočen – brezupen – nesrečen,
  • “Ne vem!”,
  • “Ne znam/nočem se naučiti.”,
  • “Volk menja dlako, nravi nikoli!”,
  • “Ne vem kako!”.

 

Iz napisanega lahko ugotovimo, da v življenju veliko odpisujemo. Zavedanje, da to počnemo nam lahko omogoči, da se na boljši način lotimo reševanja problematičnih in resnih situacij, da jih opazimo hitreje in da se pri tem mi in naši sodelavci ali družina počutimo bolje in živimo bolj kvalitetno življenje.

 

Matjaž Košir

Dipl. pedagog in specializant psihoterapevt 

Matjaz.kosir@energos-svetovanje.si

 

Vir:

  • Ian Stewart, Vann Joines: Ta Today (2005), zapiski predavanj iz študija TA, Gregor Žvelc (2005 – 2009)