Zahrbten, včasih celo agresiven nadrejeni, zavistna sodelavka ali konkurenčni sodelavec v nas povzročajo razburjanje in strah. Nikoli ne vemo, kdaj nam bo nadrejeni postavil nerealne zahteve ter nas nato zaradi neustrezno opravljene naloge zasmehoval in poniževal pred kolegi. Neprijetno nam je, če se o nas širijo laži, ki jih je ustrezno priredila in posredovala sodelavka. Težko je kandidirati proti mlajšemu kolegu, ki je v organizacijo prišel na priporočilo predstojnika oddelka.
Ko se na delovnem mestu srečujemo s konfliktom, bodisi smo vanj vključeni, bodisi se znajdemo v položaju, ko posameznik izraža svoje nestrinjanje ali celo jezo, s časom postanemo nestrpni in obsojajoči. Verjamemo, da je vzrok v nesprejemljivem vedenju »nasilneža«. Razlago vidimo v njegovem »neurejenem« privatnem življenju, neusklajenih interesih, neizpolnjenih pričakovanjih, različnih temeljnih prepričanjih ali nezadovoljenih potrebah. Razočaranje ali celo bolečina, ki jo povzroča izčrpljujoč odnos, nas potisne v negativni notranji dialog. Prisotna je užaljenost in jeza. Prebudijo se vse pretekle zamere, sodbe in obsodbe. Intenzivno se ukvarjamo z napakami in pomanjkljivostmi nasprotnika. Prepričani smo, da bi vsi problemi izginili, če bi konfliktnež spremenil svoje vedenje. Zgodbo delimo in jo analiziramo s somišljeniki. Ponavljajoč miselni klepet, ki nam ves čas polni glavo, nas prepričuje, da imamo prav, vsi drugi pa se motijo. Odzivno vedenje izkazujemo v obliki boja ali bega, želimo si soočenja, umika, včasih celo maščevanja.
Umik pomeni menjavo delovnega mesta, kar je le redko izvedljivo. Še težje se odločimo za menjavo delodajalca, saj trg dela trenutno ni radodarn s prostimi delovnimi mesti. Lahko se odločimo za odkrito zastopanje svojih stališč. Če smo v šibkejšem položaju, to pomeni neenakovreden boj, ki nas bo še naprej izčrpaval in nas pripeljal v željo po maščevanju. V nas, sicer miroljubnemu človeku bo prebudil laž, pretvarjanje, izmikanje in negativizem. Ne glede na izbiro obrambnega mehanizma, s porajanjem jeze, bridkosti, potrtosti, strahu, krivde ali sramu ranimo svoj ponos, izgubimo notranji mir in s tem sabotiramo svojo osebno srečo. Ni pomembno, kdo je komu kaj naredil, na koncu smo najbolj prizadeti sami, če se prepustimo uničujočemu procesu.
Izkusili smo, da dnevno razmišljanje o krivici, ki se nam dogaja in o njenem povzročitelju, ne vodi nikamor. Torej nam preostane, da začnemo razmišljati o sebi, svojem ravnanju in svojih odzivih. Začnimo se igrati z opazovanjem lastnih čustev, prepoznavajmo jih v različnih okoliščinah, odkrivajmo izvor svoje bolečine. Ko se nahajamo v težavnem razgovoru ali drugih mučnih situacijah se preusmerimo v prepoznavanje in ozavešanje občutenega. Vprašajmo se, kaj smo začutili:
- mogoče tesnobo, ker je postalo izven našega nadzora nekaj, kar je za nas zelo pomembno;
- je napadalno vedenje »agresorja« prebudilo v nas strah, nemoč ali ponižanje;
- ali je nepričakovana zavrnitev povzročila neizpolnjenje naših pričakovanj in ponovno sprožila naše temeljno nezaupanje do sebe, do naših odločitev in do našega življenja.
Razumevanje lastnega čustvenega sveta nam omogoča razreševanje naših stisk in problemov. Vsak negativni dogodek je priložnost, da nekaj pri sebi odkrijemo ali izboljšamo. Poskušajmo prisluhniti svojim mislim in besedam, ki smo jih namenili »povzročitelju naše slabe volje«. Ali mogoče najdemo v teh besedah tudi kakšen košček resnice, ki govori o nas samih? Smo sposobni odkriti sodelavčevo pomanjkanje poštenosti tudi kot pomanjkanje poštenosti v našem življenju? Ali mogoče v zahrbtnem vedenju kolegice prepoznamo tudi naše vedenje iz preteklosti? Odločitev za ta korak ni enostavna, a je edina odgovorna pot. Zagotovo je lažje kazati s prstom na drugega, kot se spoprijeti z lastnim egom. Tistim egom, ki se bori za ohranitev nadzora, ki stvari vedno jemlje osebno, ki se dan za dnem vrača k obujanju zgodb iz preteklosti in noče videti, prisluhniti ali slišati nobene druge resnice kot svojo lastno.
Če se želimo soočiti s seboj, moramo biti pripravljeni razumeti in sprejeti vsa čustva, tudi tista, ki jih skrivamo, ker se bojimo, da zaradi njih ne bi bili sprejeti v naši okolici. Razumeti moramo, da je doza pohlepa potrebna, saj nam pomaga privarčevati denar za prihodnost, s sebičnostjo postavimo mejo sodelavcu in laž nas lahko obvaruje pred človekovimi slabimi nameni.
Drug pristop pri reševanju stiske na delovnem mestu je povezan z našo interpretacijo dogodkov. Vsak dogodek si lahko razlagamo na več načinov. Enkrat izhajamo iz izkušenj, drugič iz predpostavk, tretjič iz učinka, ki ga je dogodek pustil na nas. Pravega namena čemu je temu tako, zakaj je nekdo ravnal na tak način ne moremo prepoznati. Lahko pa vplivamo na način interpretiranja dogodka in se odločimo za tistega, ki nas bo vodil k optimističnemu pogledu na življenje. To je težko narediti, ker se s tem odpovemo svojemu narcističnemu prepričanju, da so stvari takšne, kakršne jih vidimo. Ponovno smo izvani, da prenehamo gledati iz perspektive svojega ega, ki nas prepričuje, da naj bomo pazljivi in nezaupljivi.
Če smo zastrupljeni z negativnimi prepričanji, da se nam na delovnem mestu dogaja krivica, da smo izobčeni iz tima, da nam niso dodeljene ustrezne odgovornosti, da se nas ustrezno ne spoštuje, imamo dve možosti. Lahko dnevno obupujemo nad brezizhodno situacijo in s tem poleg sebe trpinčimo še svojo družino in prijatelje. Druga možnost je, da se odločimo, da svoje prepričanje spremenimo. V tem primeru je potrebno začeti brskati po svojih čustvenih spominih in ustvarjati nove interpretacije. Za to je potrebno veliko truda in časa, a tisto kar dobimo, lahko spremeni naša razmerja in naše življenje.
Delovno okolje je živa stvar. Odnosi in okoliščine se dnevno spreminjajo. Veliko različnih značajev, obremenjenih z lastno preteklostjo ter vsakodnevnimi pritiski lahko povzročajo stresne situacije. Dokler odgovornost za neprijetno počutje prelagamo na »krivca«, ustvarjamo prepričanje, da smo popolnoma nemočni. Ocenjevanje njegovih dejanj, dokazovanje lastne nedolžnosti je brezpredmetno, če na drugi strani ni poštenega sogovornika. Še naprej lahko kažemo s prstom na človeka, ki nas žali, a to nas ne bo pripeljalo nikamor. Prosto pot imamo le pri prepoznavanju svojih reakcij, svojih čustev, svojih lastnosti. Tu ima naša domišljija neomejeno možnosti, ki jih lahko izkoristimo ali pa tudi ne. Odločitev je v naših rokah.
mag. Tadeja Vengar, mediatorka, (ant)imobig pooblaščenka in promotora mirnega reševanja sporov
ASPIRANT d.o.o
Podmilščakova ulica 42
1000 Ljubljana
tel: 01 518 38 90
gsm: 040 335 625
P.S.
Vabim vas, da se mi v sredo 27.marca 2013 od 18.00 do 20.00, pridružite na predavanju »Kdor te razjezi, te premaga« na Turistični kmetiji Ježek, Ulica bratov Komel 20, 1210 Ljubljana-Šentvid, kjer bomo skupaj odkrivali, kako se osvoboditi bolečine v brezizhodni situaciji, kako poiskati čustveno odgovornost, katere tehnike uporabiti pri težavnih razgovorih in kako kljub vsem težavam zasijati.
Prijave sprejemamo na info@resimospore.com ali preko prijavnice na internetni strani: http://www.resimospore.com/page_aktualno.php
Cena za udeležbo na predavanju je 24 EUR (DDV je vključen v ceno). Prijava je veljavna ob predhodnem plačilu na TRR SI56 0208 5025 8071 969, odprt pri NLB d.d., ASPIRANT d.o.o.
