KODEKS PODJETNIŠKE KULTURE ZA SKLADEN REGIONALNI RAZVOJ
(CODE OF ENTREPRENEURIAL CULTURE FOR A HARMONIOUS REGIONAL DEVELOPMENT)
Poslovna etika in organizacijska kultura
Izvleček
Če je razcvet podjetništva eden izmed nujnih predpogojev za razvoj na znanju slonečega gospodarstva, potem mora primarni strateški cilj države biti vzpostavitev in kontinuirano izpopolnjevanje podjetništvu prijaznega podpornega okolja. Iz tega izhaja, da pospešena evropeizacija slovenskega podjetništva s pomočjo ponotranjenja poslovnih vrednot, dobrih poslovnih običajev in vzorcev gospodarjenja, značilnih za razvite zahodne družbe, značilno zvišuje verjetnost poslovnega uspeha v razmerah zaostrene konkurence. Z namenom doseganja tovrstnega reformskega premika v miselnosti in vsakdanji praksi prispevek razvija kodeks podjetniške kulture, ki bi lahko spodbujal skladen trajnostni regionalni razvoj.
Ključne besede:
podjetniška kultura, kodeks, reforma, harmonični regionalni razvoj, konkurenčnost.
Abstract
If thriving entrepreneurship represents a prerequisite for knowledge-based economy, then the main strategic goal of the state must be establishment of an entrepreneurship-friendly environment and its continuous enhancing. Therefore, the accelerated Europeanization of Slovenian entrepreneurship through the process of interiorizing of business values, good business practice and patterns of the economic activity, characteristic of developed Western societies, indicatively increases the probability of a successful business performance in highly competitive conditions. The present article offers a code of entrepreneurial culture which could foster a harmonious sustainable regional development with a view to establishing a shift both in mentality as well as in everyday business practice, based on government-led reforms.
Keywords:
entrepreneurial culture, code, reform, harmonious regional development, competitiveness.
1. Uvod
Izhajamo iz ugotovitve, da se konkurenčnost slovenskega gospodarstva »povečuje, vendar pa hitrejša konvergenca z EU brez strukturnih reform ni mogoča« (Resolucija 2006, 14). Zaradi tega se bomo v pričujočem članku posebej osredotočili na analizo tistih vidikov, za katere smo ugotovili, da v naboru dejavnikov povečevanja konkurenčnosti po naši oceni bistveno prispevajo k večji stopnji razvoja slovenskega gospodarstva v okolju EU. Pri tem se bomo opirali na hipotezo, ki se glasi: če je razcvet podjetništva eden izmed nujnih predpogojev za razvoj na znanju slonečega gospodarstva, potem mora primarni strateški cilj države biti vzpostavitev in kontinuirano izpopolnjevanje podjetništvu prijaznega podpornega okolja. Kajti, pospešena evropeizacija slovenskega podjetništva s pomočjo ponotranjenja poslovnih vrednot, dobrih poslovnih običajev in vzorcev gospodarjenja, značilnih za razvite zahodne družbe, značilno zvišuje verjetnost poslovnega uspeha v razmerah zaostrene konkurence.
Raziskave, opravljene v zadnjem obdobju, kažejo, da je stanje na področju podjetništva v Sloveniji daleč od tistega, ki bi bilo ugodno za uresničitev reformskih ciljev. Namreč, prodorno podjetništvo se je v razvitih zahodnih družbah od sredine 19. stoletja naprej manifestiralo kot izjemno učinkovito gonilo zviševanja konkurenčnosti gospodarstva. Žal se Slovenija v mednarodnih primerjavah »slabo uvršča po stopnji podjetniškega delovanja« (Resolucija 2006, 14 in 15). Tako se je npr. v obdobju 1999–2004 število podjetij v poslovnem sektorju povečalo le za 2,6 %, stopnja zgodnje podjetniške dejavnosti pa je s 4,6 % (2002) upadla na 2,6 % (2004), vendar se je v letu 2005 dvignila na 4,4 %, kar pa je še vedno četrta najnižja stopnja med članicami EU (ibidem).
Obenem je za Slovenijo značilen fenomen razmeroma visoke stopnje »smrtnosti« nastajajočih podjetij. Saj raziskave kažejo, da po prvih treh letih delovanja preživi le eno od treh podjetij, kar ne kaže na ugodne pogoje za nastajanje novih podjetij in razvoj podjetništva nasploh (glej Rebernik, Tominc in Pušnik, 2006). Kar pa ni nujno slabo, če bi šlo za smrtnost v visokotehnološkem gospodarstvu, saj npr. v Silikonski dolini ravno najvišja stopnja korporacijske mortalitete spremlja najvišjo stopnjo rasti in najbolj razburljive zgodbe o uspehu (Nordstrom in Riderstrale 2004, 73). Leta 2004 smo bili v Sloveniji po stopnji smrtnosti podjetij na prvem mestu v Evropi, trend se je v letu 2005 obrnil nekoliko na bolje (glej Rebernik, et al. 2004; Rebernik, Tominc in Pušnik 2006), vendar s tem še vedno ne moremo biti zadovoljni. Glavni razlog, da se podjetništvo v Sloveniji slabo razvija so po mnenju anketirancev: kulturne in družbene norme (v 26,6 %), vladna politika (27,8 %) in pomanjkljiva finančna podpora za nastajajoča podjetja (14,8 %) (ibidem). Temu trendu so, po naši oceni botrovali tudi nekateri zgodovinsko pogojeni kulturni okviri in družbeni dejavniki, ki so v Sloveniji izrazito proti-podjetniško naravnani. Med njimi predvsem izstopajo norme, ki ne priznavajo podjetništva kot vrednoto, so pa izjemno vplivne, saj otežujejo preoblikovanje današnje družbe v podjetno in inovativno, na hiter in preprost način. Sindrom egalitarizma in kolektivizma, ki je podedovan iz preteklosti, še vedno odločilno vpliva na oblikovanje večinskega odklonilnega mnenja prebivalcev Slovenije do podjetništva. Prevladuje stereotip, da je večina podjetnikov, ki veljajo za bogate individualiste, do bogastva prišla na nepošten način, kar pa jim ne zagotavlja družbenega ugleda. Zato je poglavitna naloga vseh deležnikov, da danes in jutri na usklajen način razvijajo podjetništvu prijazno podporno okolje in podjetniško kulturo, kar vključuje tudi »moralni konsenz glede skupnih evropskih vrednot, ki poudarjajo predvsem visoko raven libertarnih človekovih pravic in prevladujoče krščansko moralno izročilo« (Strategija 2005, 24).
Krepitev trenutno šibke podjetniške kulture v smeri njene evropeizacije in celovitega povečevanja znanja in veščin je glede na neizkušenost slovenskega podjetništva nujna, kot je to pred kratkim ugotovila študija Odbora za reforme (Tomanič Vidovič 2005, 19). Kajti, ujetost podjetnikov v zastarele prevladujoče družbene norme ima po naši oceni za posledico tudi to, da veliko slovenskih podjetnikov namenja »prve dobičke za izboljšanje svojega socialnega statusa, namesto da bi jih vlagali v podjetje« (ibidem), njegovo rast in razvoj zaposlenih. Veliko podjetnikov financira svoj hedonističen življenjski stil (nakup luksuznih statusnih simbolov in poslovnih daril, turistična potovanja v najbolj eksotične kraje kot navidezno službene poti ipd.) iz sredstev podjetja, kar je v svoji osnovi zgrešen pristop k uspešnemu gospodarjenju v obdobju globalne ekonomije. Od tod, s ciljem uveljavitve na znanju temelječega gospodarstva, kot to nalaga Lizbonska deklaracija, doseganja trajnega regionalnega razvoja in pospešenega posodabljanja družbenih okvirjev gospodarjenja mora premik v miselnosti podjetnikov obsegati nujno prevrednotenje konzervativnih pred-modernih zaviralnih vrednot in hkratno trajno vzpostavitev sodobnega inovativnega evropskega načina razmišljanja ter podjetniškega delovanja, ki temelji na sprejemanju razumnega tveganja najmanj na področjih: vlaganj in oplemenitenja virov, ciljno racionalnih vlaganj v znanje in veščine kadrov ter zdrave tekmovalnosti in skupnega partnerskega delovanja oz. sinergije.
V obdobju postsocialistične tranzicije se je izoblikoval miselni vzorec, ki oblikuje trenutno prevladujočo podjetniško kulturo in na njej slonečo prakso, po kateri gre v gospodarstvu za neformalno povezovanje v okviru »old-boys-clubov«. Gre torej za mehanizem selektivnega dodeljevanja poslov na podlagi članstva v »klubu starih tovarišev«. Le-to škodno vpliva na napredek slovenske podjetniške kulture. Saj kvečjemu povečuje korupcijo, klientelizem in karierizem. Neizogibna posledica tega je marginalizacija pomena trga in zakonitosti tržnega gospodarstva. Mogoče se je koristno na tej točki spomniti, da Sloveniji kot članici EU Lizbonska deklaracija nalaga intenziviranje učinkovitosti notranjega trga in svobodne trgovine, izboljšanje podjetniškega okolja in večje konkurenčnosti s ciljem doseganja dveh ključnih strateških ciljev: zagotavljanja višje gospodarske rasti in povečanja zaposlenosti do leta 2013. Dejansko preseganje teh zastarelih in diskriminatornih načinov poslovnega ravnanja ter vzorcev slabih praks je mogoče le prek uresničevanja ideje popolne konkurenčnosti v praksi. Skratka, svobodna trgovina je možna le na razvitem notranjem trgu ne pa znotraj zaprtih skrivnostnih mrež. Vsi subjekti v gospodarstvu bi morali imeti enake možnosti za dostop do ekonomskih resursov pod enakimi pogoji. Namesto nejavne dogovorne ekonomije nujno potrebujemo javno tržno gospodarstvo.
Z namenom doseganja tovrstnega reformskega premika v miselnosti in vsakdanji praksi bo pričujoči članek poskusil na podlagi zgornje diagnoze razviti kodeks sodobne podjetniške kulture, ki vključuje obče smernice za profesionalno delovanje ter obsega prepovedi in ideale (glej De George 2006, 206 in 207) ter bi kot uporabno orodje lahko spodbujal skladen trajnostni regionalni razvoj. V primeru, da se bo kodeks v podjetništvu uporabljal dosledno v skladu s svojim namenom, se bo njegov ključni učinek kazal v »povečanju predvidljivosti v tistem, kar se dogaja v gospodarstvu« (Donaldson 1992, 61).
2. Kodificiranje zaželenih vzorcev poslovanja na poti evropeizacije podjetniške kulture v kontekstu skladnega regionalnega razvoja
Soočanje s tako definirano nalogo nas hitro pripelje v zagato. Namreč, vsaka resna igra poteka po jasno in razločno določenih pravilih, ki so igralcem vnaprej znana in se med potekom ne spreminjajo. Potemtakem bi v skladu s to alegorijo tudi kodificiranje podjetniške kulture za skladen regionalni razvoj bilo sila preprosto. Saj bi kodeks v normalnih okoliščinah moral zgolj odražati obstoječe vzorce dobrega gospodarjenja ter načela profesionalnega in vestnega delovanja. Problem nastopi tedaj, kot smo uvodoma ugotovili, ko v primerjavi med zahodnim modelom podjetništva in slovensko tranzicijsko prilagojeno različico, ugotovimo, da teh dobrih praks, ki bi bile obče uveljavljene ni v izobilju ali pa se ne upoštevajo. Še manj pa je vrlin (glej Comte-Sponville 2002) in dobrih poslovnih običajev, ki bi jih podjetniki lahko uporabljali kot uzance v procesu pospešene evropeizacije poslovne kulture. Naravna posledica takega stanja je v tem, da se obstoječi kodeksi, ki so preplavili sceno, samo reciklirajo in s tem množijo svoje izvirne pomanjkljivosti ter povečujejo svojo disfunkcionalnost. Namreč, v odsotnosti dobrih podjetniških praks, ki bi jih kodeksi poslovne kulture reflektirali, le-ti paradoksalno narekujejo svoje norme in pravila obnašanja po vzoru pravilnikov in drugih pravnih aktov. To ima za posledico inflacijo teh dokumentov (pojav je bil na Zahodu opažen že v začetku 90-tih – glej Donaldson 1992, 61), ki je obratno sorazmerna njihovi relevantnosti za vsakdanje poslovno življenje. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je v bistvu dobro, da so ostali mrtva črka na papirju, saj so v tej obliki itak neuporabni.
Vendarle pa je zagato mogoče rešiti le v primeru, če naredimo prehod od kodeksa kot refleksije obstoječega stanja v kodeks kot projekcijo zaželenega stanja. Na ta način bomo pravila igre oblikovali upoštevajoč večstoletne izkušnje in tradicijo na področju dobrih praks podjetništva v zahodnem svetu, ki so preverjene, potrjene in prepoznane kot vzorci uspešnega poslovanja. Ti lahko tudi pri nas postanejo vzgled, ki se mu bodo približali naši podjetniki. Le čas bo pokazal, ali bo kodeks služil za izboljšanje poslovne prakse (Kuratko in Hodgetts 2003, 169). Kar je na Zahodu realnost v vsakdanjem poslovnem življenju, je pri nas še vedno ideal, ki ga je treba čim prej uresničiti, da ne bi Slovenci v svoji sedanjosti predolgo časa živeli preteklost velikih svetovno-zgodovinskih narodov.
3. Promemorija za kodeks postmoderne podjetniške kulture v t. i. zelenem vrtu Evrope
Moralni kodeks je po definiciji »skrbno izbrana, do določene mere sistematično zbrana in jasno formulirana množica ocen, meril, maksim ter norm, ki veljajo za praktična pravila pravilnega obnašanja posameznikov oz. kot vzorci zglednega vedenja in/ali delovanja v določeni skupnosti« (Jelovac 2000, 99). Od tod bo kodeks, ki sledi, poskusil eksplicitno artikulirati specifično habitualnost postmodernega podjetništva razvitih evropskih družb in jo zarisati tudi na Slovenskem kot zaželeno gospodarsko običajnost, privajenost, (na)vajenost skupnega načina sobivanja poslovnežev in vseh vključenih relevantnih deležnikov znotraj regij kot danih parcialnih skupnosti in države kot celote. Če je temu tako, potem lahko nadaljujemo kot sledi.
Mi, spodaj podpisani podjetniki in deležniki
razglašamo, da so naši cilji pri sprejemanju tega kodeksa podjetniške kulture za skladen regionalni razvoj (v nadaljevanju: kodeks) naslednji: a.) krepitev strokovne in moralne (za)vesti podjetnikov in vseh legitimno vključenih deležnikov ter njihove zvišane občutljivosti za moralno razsežnost poslovnega življenja; b.) da ponuja vodilo podjetnikom in vsem legitimno vključenim deležnikom pri sprejemanju bolj ovêdenih in doslednih moralnih odločitev; c.) da daje oporo podjetništvu kot takemu, da se lahko posveti uresničevanju svojega poslanstva s pomočjo izpolnjevanja maksimuma lastnih potencialov;
ugotavljamo, da je za obstoj prodornega podjetništva nujno doseganje temeljnega soglasja med podjetniki in vsemi legitimno vključenimi deležniki glede našega poslanstva, posebej pa glede naših vrednot in morale;
pričakujemo od vseh podjetnikov in legitimno vključenih deležnikov, da iskreno, prostovoljno in dosledno podpirajo proces decentralizacije Slovenije kot nujnega predpogoja za resno regionalizacijo z namenom doseganja in ohranjanja harmoničnega razmerja med celoto (državo) in njenimi deli (regijami), se pravi razmerja, brez katerega je skladen razvoj nepojmljiv;
izjavljamo, da je ta kodeks le prvi korak na poti iskanja takšnega soglasja.
I. Vrednote prodornega podjetništva
Kot posameznik živim in kot podjetnik poslujem v skladu z naslednjimi vrednotami, ki hkrati vodijo moje vsakodnevno delovanje in poslovodenje:
– zavzemam se za svobodo mišljenja in delovanja oz. za razmah svobodne gospodarske pobude ob upoštevanju družbene odgovornosti podjetij in osebne odgovornosti podjetnikov v smislu subjektivne in objektivne moralne odgovornosti v vseh okoliščinah poslovnega življenja;
– do sebe gojim in pri drugih spodbujam zdravorazumsko (samo)kritičnost;
– obenem si aktivno prizadevam za prave partnerske in sodelovalne odnose, ki temeljijo na približevanju idealom popolne konkurence in zdravega tekmovalnega duha;
– kolikor je to možno, preferiram zmagovalno-zmagovalne odnose med vsemi podjetniki in deležniki;
– spodbujam stalen odprt pretok informacij in delitev znanja med posamezniki, organizacijami, lokalnimi skupnostmi, regijami in drugimi institucijami ter skrbim za zaznavanje in realizacijo – za podjetništvo, regije in državo kot celoto – dobičkonosnih poslovnih priložnosti;
– prizadevam si za izboljševanje kakovosti lastnega življenja in življenja ljudi, s katerimi sodelujem v transparentnih partnerskih mrežah;
– spodbujam krepitev odličnosti s pomočjo povezovanja in sodelovanja kot gonila trajnostnega regionalnega razvoja;
– gojim celovit, sistemski pogled na svet, ki temelji na razumevanju medsebojne povezanosti, prepletenosti in soodvisnosti celote in njenih delov;
– hočem prispevati k harmoničnemu razvoju regij, kar pomeni, da verjamem v lokalni razvoj brez lokal-patriotizma, v pokrajine brez avtarkizma in teženj po osamosvojitvi, v regije brez regionalizma;
– kolikor mi okoliščine dopuščajo, skrbim za svoje zdravje in zdravje drugih ljudi, kot tudi za zdravo okolje, v katerem živim in delujem v skladu z realnimi možnostmi;
– upoštevajoč dejstvo, da je osebnostni razvoj predpogoj in gonilo vsakega drugega razvoja, spodbujam razvoj lastnih potencialov in potencialov drugih posameznikov;
– delujem v skladu z načeli pravičnosti, kar pomeni, da neenake neenako obravnavam;
– zagovarjam uspešnost, učinkovitost in uravnoteženost, kar pomeni, da poskušam z danim vložkom doseči optimalne rezultate;
II. Moralna drža
Kot podpisnik tega kodeksa se prostovoljno zavezujem, da bom ravnal v skladu z naslednjo moralno držo:
A. Odgovornost do samega sebe: v zakup jemljem vse posledice svojih odločitev in dejanj.
B. Odgovornost za ugled profesije, profesionalen razvoj in kompetence: vseživljenjsko razvijam lastne kompetence, uresničujem se kot strokovnjak; skrbim za delitev informacij, znanj in veščin; pri opravljanju svojega dela ostajam v okviru svojih kompetenc, profesionalne kulture in podjetniških izkušenj; tisto, kar delam, delam poskušam narediti pravilno, pametno, pravočasno in prizadevno.
C. Družbena odgovornost, odgovornost do partnerjev in drugih deležnikov: skrbim za ravnotežje med duhovnimi in materialnimi vidiki življenja in poslovanja, iz tega razloga se poleg ustvarjanja ugodnega ekonomskega rezultata trudim delovati tako, da podpiram regionalne razvojne projekte ter nepridobitne projekte in filantropske akcije; dajem prednost delovanju v smeri dolgoročne blaginje, v čim večjo korist in razvoj čim večjega števila partnerjev ter deležnikov.
III. Vrline
Zavedam se, da moram trajno skrbeti najmanj za vzgajanje in izpopolnjevanje primernih vrlin, ki prispevajo, če so pravilno udejanjane, k zaželenemu razvoju posameznikov, gospodarskih subjektov, regij in države kot celote. Obstaja nabor vrlin, brez katerih podjetniški razvoj ni možen. Pri tem predvsem mislim na: podjetnost, inventivnost, praktičnost, iznajdljivost, marljivost, komunikativnost, kooperativnost, zanesljivost, vztrajnost, pravičnost, dobrohotnost, resnost, duhovitost, zvestoba, zbranost, poštenost, verodostojnost, samozavestnost, pogum, vljudnost, preudarnost, hvaležnost, resnicoljubnost, dobrohotnost, strpnost, velikodušnost, čistost, zmernost, nedosledna-nedoslednost… Samoumevno je, da od mene kot subjekta ni realno pričakovati, da bi dosledno in v celoti utelešal vse navedene vrline in povrh vsega še kakšne druge. Saj zadostuje, da udejanjam le tiste vrline, ki so ključne za vrsto in obseg mojih poslovnih operacij in najbolj primerne za konkreten sklop okoliščin, v katerih delujem. V iskanju vsakokratnega odgovora na dilemo, katerih in koliko vrlin se naj držim, upoštevam princip prave mere.
IV. Moralna načela
Spoštujem naslednja načela, podana v obliki moralnih imperativov:
– Deluj tako, da z vsakim svojim dejanjem prispevaš k razširjanju horizonta realnih možnosti, ne pa da ga zapiraš, uničuješ, omejuješ, oškoduješ!
– Vse tisto, česar glede na obstoječe vire in nabor kompetenc, ni možno realno udejanjati, ni treba niti poskušati storiti!
– Deluj tako, da regionalni razvoj jemlješ kot cilj in ne kot sredstvo za osebno in parcialno okoriščanje!
– Deluj tako, da z vsakim svojim dejanjem poskušaš vplivati na to, da napredek na področju razvoja tvoje matične regije kot dela države posledično vpliva na napredek države kot celote; in obratno: da se napredek države kot celote odraža skozi napredek vseh njenih delov, kar vključuje tudi razvoj tvoje regije in tebe osebno!
– Deluj tako, da uporabljaš moč znanja, ki ni več skoncentrirana na enem (glavnem) mestu, temveč je dostopna kjerkoli na planetu!
Častno razsodišče
Častno razsodišče sestavlja sedem izvoljenih članov izmed podpisnikov tega kodeksa. Člani častnega razsodišča sodelujejo na obravnavah ter v primeru moralno spornega in/ali nepoštenega poslovanja na podlagi dobro utemeljenih argumentov z večino glasov presojajo o izbiri ene izmed naslednjih možnih oblik sankcij za podjetnike in deležnike: obvestilo vsem podpisnikom kodeksa o ugotovitvi spornih dejanj brez obvestila za javnost, javna objava spornih dejanj/poslov, poziv k (samo)izključitvi kršitelja tega kodeksa iz projektov/poslov regionalnega razvoja.
Končne določbe
S podpisom tega kodeksa kot vodila za svoje delovanje in ravnanje avtonomno in dobrohotno sprejemam kot svojo dolžnost zavezanost načelom in normam, ki se lahko izkažejo za strožje od zakonov ter predpisov in navodil kateregakoli izmed strokovnih združenj ter tudi za strožjega od pričakovanj mojih strank, sodelavcev, poslovnih partnerjev in drugih pomembnih deležnikov; obenem pa se zavezujem, da bom spoštoval odločitev častnega razsodišča. Pričujoči kodeks se lahko spreminja in dopolnjuje na enak način in po postopku, po katerem je sprejet.
Kraj in datum Ime in priimek podpisnika
4. Doseg in meje kodifikacije
Predlagani kodeks lahko kot orodje za evropeizacijo slovenskega podjetništva prek svojih zahtev služi, kot pravi stroka, za oporo pri odločanju, vpliva preventivno na omejitev škode, deloma skrbi za regulacijo konfliktov, služi za dodatno informiranje in razglašanje osnovnih idej (glej Fisher in Lovell 2006, 387). Predstavlja pa tudi »filter« oz. test integritete za gospodarske subjekte, saj postavlja temeljne zahteve za sodelovanje v partnerstvu za razvoj, razjasnjuje osnovne pojme na področju poslovne kulture in upoštevanja moralnih vrednot ter nenazadnje opredeljuje tudi konkretne elemente prodornega podjetništva.
Žal je vsako kodificiranje poslovne kulture in morale v svoji osnovi paradoksalno početje. Saj je bistvo morale preseganje pravil in predpisov ter delovanje iz čiste dolžnosti na podlagi nenapisanih maksim in norm zaželenega tipa odločanja, ocenjevanja in delovanja (Jelovac 2000, 99). Poleg tega vsak kodeks v trenutku, ko postane zapisan, ustvarja vtis banalnosti, obenem pa vsi kritični ocenjevalci nastali umotvor ponavadi komentirajo kot rezultat tipičnega zdravo-razumskega naziranja, ki je – z ali brez kodeksa – že prisotno v mislih vseh akterjev (glej Fisher in Lovell 2006, 387). Vendar je navedeni pomislek glede uporabnosti in veljave kodeksa mogoče preseči z argumentom, da je kodeks nujen predvsem takrat, ko služi kot opomnik, in če na konsistenten način ponudi taka skupna izhodišča, ki sovpadajo s temeljnimi vrednotami, na katere se lahko ob inflaciji drugih predpisov zlahka pozabi. Vrednote, vrline in načela, ki so vključene v zgornjo promemorijo za kodeks, so po naši oceni tiste, brez katerih posamezniki, organizacije in institucije v daljšem časovnem obdobju ne bi mogle uspešno delovati. Obenem pa bodo prek pričujočega kodeksa lahko našle svoje neizbrisno enkratno mesto v sodobnem gospodarskem življenju. Kajti, stroka v razvitem svetu je že v začetku 80-tih prejšnjega stoletja ugotovila, da so kodeksi poklicne etike lahko izjemno koristni, če so »široko sprejeti«, ker le na ta način njihov vpliv na specifično gospodarsko delovanje s pomočjo sprejemanja etičnih obligacij prinaša boljši skupni izkupiček (Arrow 1997, 125). Že Cicero je ugotavljal, da je v vrlinah velika moč; in da jih je potrebno predramiti, če morda spijo.
5. Sklep
Na koncu se lahko vprašamo, v čem se kaže relevantnost obravnavane problematike za skladen trajnostni regionalni razvoj v smislu (a) spodbujanja uravnoteženega gospodarskega, socialnega in prostorskega vidika razvoja; (b) zmanjševanja razlik v gospodarski razvitosti in pri življenjskih možnostih med regijami, s poudarkom na celostnem pristopu k razvoju podeželja; (c) preprečevanja nastajanja novih.
