Povod za današnji prispevek mi je dalo razmišljanje Walt Disneya, da so (in bodo) uspešna podjetja tista, ki bodo znala učinkovito združevati naslednje tri koncepte delovanja:
- Sanjarjenje, ki je usmerjeno v prihodnost oz. v uspešno oz. proaktivno upravljanje trendov in sprememb v okolju podjetja in je torej povezano s kreativno oz. inovativno komponento,
- Kritičen oz. realistični pogled na podjetje in njegovo okolje, kjer se zavedamo omejitev virov podjetja, dobrih in slabih praks v podjetju, pa tudi svojih potencialov in talentov ter pripravimo načrte za njihov sistematični razvoj, kar je povezano z upravljalsko komponento in
- (Pro)Aktivno delovanje, ki nam pomaga, da realiziramo oz. konkretiziramo oba gornja koncepta v vsakodnevno prakso podjetja in je povezano z učinkovitim operativnim delovanjem v sedanjosti.
S tem v zvezi v svetovalni praksi naše partnerske mreže prepogosto opazujemo, kako so naša podjetja zelo uspešna pri prvem in drugem konceptu, neuspešna pa pri udejanjanju obeh v prakso:
- Ali so odlična v fazi sanjarjenja, kar pomeni, da znajo vrhunsko strateško in sistemsko razmišljati, imajo pripravljene odlične strategije in poslovne načrte, vendar pa tega ne znajo udejanjiti v prakso podjetja – primerjavo vidim v t.i. menedžerju ali pa vodji teoretiku, ki prebere vse možne knjige o vodenju, obiskuje številne seminarje in konference s področja dela z ljudmi, si najame osebnega coacha za razvoj svojih voditeljskih kompetenc, potem pa nič od tega ne preizkusi v praksi.
- Ali pa so preveč usmerjeni v preteklost in preferirajo svoje preizkušene »dobre« prakse ter ob predlogih izboljšav s strani svojih zaposlenih, strank ali drugih deležnikov, vidijo samo razloge, zakaj se nekaj ne da uvesti oz. izboljšati, z navedbo razlogov, kot so: to smo že poskusili, pa ni funkcioniralo; za tak predlog nimamo dovolj resursov; pri nas to delamo že 25 let, zakaj bi sedaj nekaj spreminjali, itd.. Kar pomeni, da razmišljajo predvsem o izgovorih in ne o rešitvah.
Omenjeni izziv je povezan tudi z našim (slovenskim) dojemanjem časovnih komponent: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Na podlagi medkulturnih raziskav so glede teh komponent za Slovence značilne naslednje karakteristike (ki jih slikovno ponazarja spodnja slika, kjer velikost kroga pomeni težo oz. pomembnost določene časovne komponente):
- Veliko preveč se ukvarjamo s preteklostjo (svetlo moder krog)
- Premalo pa s prihodnostjo (temno moder krog) in še posebej s sedanjostjo (rdeč krog).
Vir: Zoran Vaupot, SIGEM, 2010
Narod z razvojno komponento (in seveda povsem enako velja za podjetje) se bo iz preteklosti predvsem nekaj naučil in to uporabil za prihodnji razvoj (ne pa ostajal v preteklosti in porabljal energijo za razprtije in nesinergično delovanje), se ukvarjal tudi s svojo prihodnostjo (vendar ne na račun sedanjega delovanja), predvsem pa bo intenzivno in proaktivno deloval v sedanjosti.
V teh trenutkih se mi spomin vrača tudi na izvrstno predavanje dr. Aleksandra Zadela, ki smo ga imeli kot uvodno predavanje na dvodnevni delavnici za naročnika, katero smo izvajali v lepem okolju olimjskih gričev. Dr. Zadel je govoril o spremembah in človekovem odnosu do sprememb, proti koncu njegovega pronicljivega in hudomušnega predavanja pa se je dotaknil tudi cone udobja (t.i. comfort zone). Gre za cono oz. področja našega življenja, kjer se dobro počutimo, smo samozavestni, suvereni in imamo občutek, da so tam stvari pod našo kontrolo. Tako področja so npr. lahko delo, ki ga obvladamo in nam veseli ali pa naši hobiji. Vendar pa je za posameznikov (in organizacijski) razvoj in večanje kompetentnosti ponavadi potrebno iti izven te cone, kar predstavlja običajno dokaj velik osebnostni oz. organizacijski izziv.
Dr. Zadel je omenil, da se cona udobja ob neaktivnem delovanju zmanjšuje, postaja vedno manjša in lahko postane cona bolečine – bolj ko postajaš v življenju pasiven, bolj ko podjetje spi na lovorikah in se ne ukvarja sistematično s svojim razvojem ter aktivnim delovanje, bolj pada v negativno spiralo, ko vedno težje dela stvari, ki si jih je zadalo kot svoje cilje (op.p. spomnim se primera kolegice, ki je hotela napredovati v službi, pa se je zaradi strahu, da pri tem ne bo uspešna, še bolj zaprla vase, postala manj aktivna, se nato manj zanimala za posel in stroko znotraj njega, ni več iskala novih priložnosti in napredka pri delu ter na ta način sebi zmanjšala možnosti za dosego svojega cilja).
Prava je ravno obratna pot, ki jo je predavatelj predlagal v svojem predavanju – da se podaš v cono treninga (op.p. cona treninga je lahko naše delo oz. vsaka proaktivna aktivnost oz. aktivno človekovo vedenje/delovanje), ki ti omogoči, da razširiš svojo cono udobja do neslutenih mej in s tem posledično cona treninga postane cona udobja.
Tudi podjetništvo in naše službe so vsekakor ena izmed aktivnosti, kjer se moramo velikokrat podati daleč iz cone udobja in pri tem ostajati tam dlje in dlje časa ter stalno preizkušati svoje meje. Še posebej v primeru, da želimo pri svojem delu stalno napredovati in se izboljševati. Kar pomeni, da so za naš razvoj in rast (pa naj bo to na področju posameznika ali pa organizacije oz. podjetja), napredovanje in uspešno delovanje v prihodnosti nujni sprehodi iz cone udobja. Namreč šele, ko stopimo ven iz te udobne cone in aktivno delujemo (mogoče celo delamo stvari, katere nas je »strah«), se bomo soočili z novimi izzivi, novimi vidiki in stopnjami problemov, mogoče tudi z novimi strahovi, ki jih do sedaj nismo poznali, vse to pa nam bo omogočilo razvoj novih priložnosti ter osebnostni oz. organizacijski razvoj.
Če zaključim današnje razmišljanje bi lahko rekel, da je enostaven recept za poslovni ali pa osebni napredek ta, da se redno in zavestno podajamo v cono treninga, smo proaktivni in ne čakamo, da se bodo zunanje okoliščine spremenile v naš prid, temveč mi življenje vzamemo v svoje roke (delujemo v sedanjem trenutku, se pravi TUKAJ in ZDAJ) ter s tem držimo kontrolo nad njim. To pa je tista pozitivna, navzgor obrnjena spirala uspeha.
Mag. Janez Žezlina
Partner in svetovalec v podjetju Energos d.o.o.
