Starodavna afriška modrost o moči skupnosti, voditeljski zrelosti in razvoju potenciala
Kaj če največji dosežek vodje ni tisto, kar ustvari sam, temveč tisto, kar omogoči ustvariti drugim?
KAJ ČE STE KOT VODJA PREVEČ POMEMBNI?
Predstavljajte si vodjo, ki ga sodelavci zelo cenijo. Odlično pozna svoje področje, hitro sprejema odločitve in rešuje zahtevne probleme. Ko nastane zaplet, vsi vedo, na koga se lahko obrnejo. Njegova ekipa dosega dobre rezultate.
Potem pa odide za dva tedna na dopust. Že prvi dan se pojavi vprašanje, na katero nihče ne zna odgovoriti. Naslednji dan obstane odločitev, ker sodelavci niso prepričani, ali imajo zanjo pooblastila. Kmalu se zaplete še projekt, pri katerem vsi čakajo na njegovo usmeritev. Telefon začne zvoniti.
Ko se vrne, ga pričaka polna miza nerešenih zadev. Vodja lahko ob tem občuti določeno zadovoljstvo. Očitno me res potrebujejo.
Toda obstaja še drugačna razlaga. Morda je postal tako pomemben, da je začel omejevati razvoj svoje ekipe.
To je eden zanimivejših paradoksov sodobnega voditeljstva. Vodje pogosto gradimo svojo vrednost na znanju, sposobnosti reševanja problemov in vplivu, ki ga imamo na druge. Toda višja stopnja voditeljske zrelosti zahteva skoraj nasprotno: da postopoma postajamo manj potrebni pri vsakodnevnih odločitvah. Da razvijamo ljudi, ki znajo razmišljati in delovati tudi brez nas. Da svojega uspeha ne merimo samo po tem, koliko prispevamo sami, temveč tudi po tem, kaj lahko ustvarijo drugi. Prav tukaj nam lahko pomaga starodavna afriška modrost.
Ubuntu.
UBUNTU: JAZ SEM, KER SMO MI
Umuntu ngumuntu ngabantu.
Človek je človek skozi druge ljudi. Ta misel izraža pomembno razsežnost filozofije Ubuntu, povezane z različnimi skupnostnimi tradicijami južne Afrike.
Ubuntu pogosto povzemamo z besedami: »Jaz sem, ker smo mi.«
Toda za temi besedami se skriva globlje sporočilo. Naša identiteta, dostojanstvo in razvoj se ne oblikujejo v popolni izolaciji. Oblikujejo se tudi skozi odnose, zaupanje, skupne izkušnje in odgovornost, ki jo prevzemamo drug za drugega. Ubuntu ne pomeni, da posameznik ni pomemben. Prav nasprotno.
Posameznik lahko razvije svojo edinstvenost tudi zato, ker je del skupnosti, ki mu omogoča rast.
Pomislimo na svojo poklicno pot. Kdo nam je prvi zaupal zahtevnejšo nalogo? Kdo nas je podprl, ko smo naredili napako? Kdo nam je odprl vrata, skozi katera danes samozavestno stopamo? Redko kdo lahko na ta vprašanja odgovori: Nihče.
In vendar v organizacijah uspeh pogosto razumemo predvsem kot individualni dosežek. Moji rezultati. Moji projekti. Moje odločitve. Moja ekipa.
Ubuntu nas povabi k drugačnemu razmisleku. Kaj če moja uspešnost ni ločena od uspešnosti ljudi okoli mene? Kaj če se moja vrednost kot vodje ne zmanjšuje, ko drugi postajajo sposobnejši, temveč se prav takrat povečuje?
To je izhodišče za drugačno razumevanje voditeljstva.
PET PARADOKSOV SODOBNEGA VODITELJSTVA
Ubuntu ni zanimiv samo kot filozofija človečnosti in povezanosti. Pomaga nam lahko tudi pri premisleku o nekaterih navadah, ki jih v organizacijah pogosto povezujemo z odličnim vodenjem.
PARADOKS 1: BOLJ KO STE NEPOGREŠLJIVI, BOLJ STE LAHKO OZKO GRLO
Številni vodje so ponosni, da brez njih stvari ne delujejo. Vse pomembne informacije prihajajo k njim. Zahtevne odločitve se vračajo na njihovo mizo. Večji problemi potrebujejo njihovo potrditev.
Toda kaj takšna organizacija v resnici sporoča? Da ima odličnega vodjo? Ali da ima premalo samostojnih sodelavcev?
Vodja, ki mora odločati o vsem, lahko kratkoročno zagotavlja visoko kakovost odločitev. Dolgoročno pa tvega, da ustvarja odvisnost. Sodelavci se navadijo, da je varneje vprašati kot odločiti. Da je bolje počakati kot prevzeti odgovornost. Tako nastane začaran krog: vodja ima vedno več dela, sodelavci pa vedno manj priložnosti za razvoj.
Voditeljska zrelost se začne, ko prenehamo enačiti svojo vrednost s svojo nepogrešljivostjo.
Vprašanje za vodjo: Kaj se v moji ekipi ustavi, ko me ni – in zakaj?
PARADOKS 2: ODLIČNI POSAMEZNIKI ŠE NE USTVARIJO ODLIČNE ORGANIZACIJE
Predstavljajmo si podjetje s številnimi vrhunskimi strokovnjaki. Prodaja ima odlične prodajalce. Razvoj izjemne inženirje. Proizvodnja izkušene vodje. Vsak na svojem področju dosega dobre rezultate. Toda med oddelki nastajajo nesporazumi. Informacije se izgubljajo. Odgovornost se prelaga. Vsak optimizira predvsem svoj del procesa. Podjetje ima veliko individualnega znanja, vendar ga ne zna dovolj dobro povezati.
Tu se pokaže razlika med individualno in kolektivno odličnostjo.
Individualna odličnost je sposobnost posameznika. Kolektivna odličnost je sposobnost organizacije, da znanje posameznikov poveže v skupni rezultat.
Naloga vodje zato ni samo razvijati odlične posameznike, temveč tudi sodelovanje, ki omogoča, da skupaj dosežejo več.
Vprašanje za vodjo: Ali v naši organizaciji bolj nagrajujemo individualne junake ali uspešno sodelovanje?
PARADOKS 3: ČLOVEČNOST NE POMENI POPUSTLJIVOSTI
Ko govorimo o človečnosti, spoštovanju in povezanosti, se lahko hitro pojavi pomislek: Ali bomo zaradi tega postali manj zahtevni?
Ne. Ubuntu ni povabilo k izogibanju odgovornosti. Prav tako ne pomeni, da moramo za vsako ceno ohranjati prijetno vzdušje. Včasih je najbolj spoštljivo dejanje vodje prav zahteven pogovor.
Predstavljajmo si sodelavca, ki večkrat ne izpolni dogovorjenega. Vodja lahko težavo ignorira, ker želi ohraniti dobre odnose. Lahko pa se odzove z očitki in pritiskom. Obstaja tudi tretja možnost.
»Cenim tvoje delo in želim, da uspeš. Prav zato se morava odkrito pogovoriti o tem, kaj trenutno ne deluje in kaj bova spremenila.« To je človečnost, povezana z odgovornostjo.
Resnično spoštovanje ne pomeni, da ljudem vedno povemo tisto, kar želijo slišati. Pomeni, da jim povemo tudi tisto, kar potrebujejo za svoj razvoj.
Vprašanje za vodjo: Ali znam biti hkrati zahteven do rezultatov in spoštljiv do ljudi?
PARADOKS 4: PRIPADNOST BREZ MOŽNOSTI NESTRINJANJA NI PRAVA PRIPADNOST
»Pri nas smo ena velika družina.« »Vsi vlečemo v isto smer.« »Smo ena ekipa.«
Takšne izjave lahko izražajo pristno povezanost. Lahko pa prikrivajo tudi pritisk k prilagajanju in strah pred drugačnim mnenjem. Predstavljajmo si sestanek, na katerem direktor predstavi svojo odločitev. Vsi prikimajo. Nihče nima pripomb. Sestanek se konča v desetih minutah.
Je to znak odlične usklajenosti? Morda. Lahko pa pomeni, da so se sodelavci naučili, da je varneje molčati.
Prava skupnost ne pomeni, da vsi razmišljamo enako. Pomeni, da lahko razmišljamo različno, ne da bi izgubili medsebojno spoštovanje.
Ubuntu zato ne zahteva enotnosti mnenj. Spodbuja kakovost odnosov, v katerih je prostor tudi za različnost.
Vprašanje za vodjo: Kdaj mi je nekdo iz ekipe nazadnje odkrito nasprotoval – in kako sem se odzval?
PARADOKS 5: NAJVEČJA ZAPUŠČINA VODJE NISO SAMO NJEGOVI REZULTATI
Predstavljajmo si vodjo, ki po desetih letih zapusti organizacijo. Za seboj pusti odlične poslovne rezultate, uspešne projekte in izboljšane procese.
Toda obstaja še eno vprašanje. Kakšne ljudi pušča za seboj?
So danes sposobnejši? Samostojnejši? Bolj samozavestni? Pripravljeni prevzemati več odgovornosti? Če je odgovor pritrdilen, je ustvaril nekaj, kar lahko traja precej dlje od njegovega mandata. Ni ustvaril samo rezultatov.
Razvil je sposobnost njihovega nadaljnjega ustvarjanja.
Vprašanje za vodjo: Kdo je zaradi mojega vodenja danes sposoben narediti nekaj, česar pred letom dni še ni zmogel?
SEDEM NAČEL UBUNTU ZA SODOBNE VODJE
Kako lahko filozofijo Ubuntu prenesemo v vsakodnevno voditeljsko prakso?
Naslednjih sedem načel predstavlja sodobno voditeljsko interpretacijo filozofije Ubuntu, ne zgodovinsko določenega seznama njenih načel.
Vsako nas opozarja na pogosto voditeljsko past in ponuja konkreten premik v razmišljanju in vedenju.

1. JAZ SEM, KER SMO MI
Moj uspeh je povezan z uspehom drugih.
Past: Uspeh razumem predvsem kot rezultat svojega dela.
Preobrat: Moj prispevek je pomemben, vendar je povezan s prispevki drugih.
V praksi: Ob naslednjem uspešno zaključenem projektu ne izpostavite samo glavnih nosilcev. Poiščite tudi ljudi, katerih prispevek je bil manj viden, vendar pomemben.
Vprašanje: Komu sem danes priznal zasluge, ki jih sicer morda ne bi opazili?
2. VODI S ČLOVEČNOSTJO
Najprej vidi človeka, šele nato njegovo vlogo.
Past: Sodelavce presojam predvsem skozi rezultate, kompetence in napake.
Preobrat: Za vsakim rezultatom stoji človek s svojimi okoliščinami, potencialom in odgovornostjo.
V praksi: Pred zahtevnim pogovorom najprej preverite, kako sodelavec razume situacijo. Nato jasno povejte, kaj pričakujete.
Vprašanje: Ali sodelavec po pogovoru z menoj razume tako svojo vrednost kot svojo odgovornost?
3. GRADI PRIPADNOST
Ne ustvarjaj samo ekipe. Ustvarjaj skupnost.
Past: Pripadnost enačim s poslušnostjo in strinjanjem.
Preobrat: Ljudje lahko čutijo pripadnost tudi takrat, ko imajo različna mnenja.
V praksi: Na naslednjem sestanku vprašajte:
»Kaj smo morda spregledali?«
»Kdo vidi situacijo drugače?«
»Kaj bi lahko šlo narobe?«
Nato poslušajte brez takojšnjega zagovarjanja svojega stališča.
Vprašanje: Ali ljudje pri meni čutijo dovolj zaupanja, da povedo tudi neprijetno resnico?
4. DELI SVOJO MOČ
Moč vodje raste, ko krepi moč drugih.
Past: Pomembne odločitve zadržujem zase, ker jih znam sprejeti hitreje ali bolje.
Preobrat: Moja naloga ni sprejeti čim več odločitev, ampak razvijati ljudi, ki bodo sposobni sprejemati dobre odločitve.
V praksi: Izberite eno odločitev, ki jo običajno sprejmete sami. Sodelavcu pojasnite cilj, pričakovani rezultat in meje odločanja. Nato mu prepustite prostor.
Ne prevzemite odločitve nazaj ob prvi negotovosti.
Vprašanje: Katero odločitev še vedno sprejemam jaz, čeprav bi jo lahko že nekdo drug?
5. POSLUŠAJ, DA BI RAZUMEL
Modrost raste skozi dialog.
Past: Poslušam predvsem zato, da lahko odgovorim.
Preobrat: Različni pogledi mi lahko pomagajo razumeti tisto, česar sam ne vidim.
V praksi: Na naslednjem sestanku svoje mnenje povejte zadnji. Pred tem postavite vsaj dve vprašanji, ki raziskujeta drugačne perspektive.
Na primer: »Kaj bi o tem povedal naš uporabnik?« »Katero predpostavko bi morali preveriti?«
Vprašanje: Ali moja prisotnost v pogovoru odpira ali zapira prostor za ideje drugih?
6. IZBERI SODELOVANJE
Skupna inteligenca lahko preseže individualni ego.
Past: Optimiziram predvsem uspešnost svojega področja.
Preobrat: Moj oddelek je del širšega sistema.
V praksi: Poiščite problem, ki se ponavlja na meji med dvema oddelkoma. Namesto iskanja krivca organizirajte skupen pogovor.
Vprašajte: »Kaj moramo spremeniti v načinu sodelovanja, da se ta problem ne bo več ponavljal?«
Vprašanje: Kje naš način sodelovanja ustvarja več težav kot sama zahtevnost dela?
7. ZA SEBOJ PUŠČAJ MOČNEJŠE LJUDI
Tvoja zapuščina je potencial, ki ga pomagaš razviti v drugih.
Past: Svojo uspešnost merim predvsem skozi dosežene rezultate.
Preobrat: Pomembno je tudi, koliko sposobnosti za prihodnost razvijam v svoji ekipi.
V praksi: Izberite sodelavca, ki je pripravljen na naslednji razvojni korak. Ne ponudite mu samo dodatnega dela, temveč izziv, ki zahteva novo raven razmišljanja, odločanja ali odgovornosti.
Pri tem mu zagotovite podporo.
Vprašanje: Koga sistematično pripravljam na odgovornosti, ki jih danes še opravljam sam?
UBUNTU VODITELJSKA PREOBRAZBA: OD “JAZ K MI”
Sedem načel lahko povežemo v en sam razvojni premik. Od vodje kot središča uspeha do vodje kot ustvarjalca pogojev za skupni uspeh.
Ta premik ni samo sprememba vedenja, temveč tudi sprememba voditeljske identitete.
| VODITELJSKI REFLEKS: JAZ | VODITELJSKI PREOBRAT: MI |
|---|---|
| Jaz moram imeti odgovor. | Ustvarim prostor za odgovore drugih. |
| Jaz sprejemam pomembne odločitve. | Razvijam sposobnost odločanja drugih. |
| Moj oddelek mora biti najboljši. | Naša organizacija mora delovati kot celota. |
| Ljudje morajo slediti moji viziji. | Ljudje morajo razumeti in soustvarjati skupni smisel. |
| Moja vrednost je v moji nepogrešljivosti. | Moja vrednost je tudi v samostojnosti drugih. |
| Uspeh pomeni, kaj sem dosegel. | Uspeh pomeni tudi, kaj smo omogočili skupaj. |
Toda takšen preobrat ni vedno preprost. Od vodje zahteva, da se odpove delu nadzora, prenese tudi možnost napake in dopusti, da drugi najdejo drugačno rešitev, kot bi jo izbral sam. Da zna iskreno priznati uspeh sodelavcu, ki je na določenem področju postal boljši od njega. In da postopoma zamenja potrebo po dokazovanju s sposobnostjo razvijanja.
To je pomemben premik od voditeljskega ega k voditeljski zrelosti.
Ne gre za to, da vodja izgubi svojo identiteto. Gre za to, da njegova identiteta ni več odvisna predvsem od tega, koliko ga drugi potrebujejo.
UBUNTU VODITELJSKI TEST: PET VPRAŠANJ ZA VODITELJSKO OGLEDALO
Predlagam, da naredite kratek osebni preizkus. Ne gre za psihometrični test, temveč za pet vprašanj, ki nam lahko pomagajo prepoznati naslednji razvojni korak.
Vsako trditev ocenite od 1 do 5.
1 – Zelo redko. 5 – Skoraj vedno.
1. SAMOSTOJNOST
Moja ekipa zna sprejemati kakovostne odločitve tudi takrat, ko nisem prisoten.
2. ZAUPANJE
Sodelavci si upajo odkrito izraziti drugačno mnenje, tudi kadar se ne strinjajo z menoj.
3. VODITELJSKI EGO
Iskreno me veseli, ko nekdo iz moje ekipe na določenem področju postane boljši od mene.
4. SKUPNI USPEH
Uspehe drugih prepoznavam in izpostavljam enako zavzeto kot svoje dosežke.
5. RAZVOJ NASLEDNIKOV
Načrtno razvijam ljudi, ki bodo lahko v prihodnosti prevzeli zahtevnejše odgovornosti.
KAKO RAZUMETI OZ. INTERPRETIRATI DOBLJENI REZULTAT?
Ne seštevajte točk zato, da bi se primerjali z drugimi. Raje se vprašajte: Pri kateri trditvi sem se moral najbolj ustaviti?
Kje sem začutil nelagodje? Kje moj odgovor ni povsem skladen s tem, kakšen vodja želim biti?
Prav tam se pogosto skriva pomembna razvojna priložnost.
Še bolj zanimivo pa bi bilo, če bi na istih pet vprašanj odgovorili tudi naši sodelavci. Bi bili odgovori podobni?
PET NAVAD ZA NASLEDNJIH 30 DNI
Velike voditeljske spremembe se redko začnejo z velikimi deklaracijami. Pogosteje se začnejo z majhnimi spremembami vsakodnevnega vedenja ali kot rad rečem: “mic po mic”, ko vsak dan sproti, napreduješ na svoji poti :)).
Zato predlagam pet preprostih navad.
1. NA SESTANKIH GOVORITE ZADNJI
Preden predstavite svojo rešitev, povabite sodelavce k razmišljanju.
Namesto: »Predlagam, da naredimo tako.«
Poskusite: »Kako bi se tega lotili vi?«
2. VSAK TEDEN PREDAJTE ENO ODLOČITEV
Ne samo naloge. Tudi odgovornost in ustrezna pooblastila.
Namesto: »Pripravi mi predlog, potem se bom odločil.«
Poskusite: »Dogovoriva se o cilju in mejah. Odločitev pa sprejmi ti.«
3. POHVALITE TUDI NEVIDNE PRISPEVKE
Ob uspehu projekta se vprašajte, kdo je prispeval, pa običajno ne dobi priznanja.
Namesto: »Odlično smo izpeljali projekt.«
Poskusite: »Posebej bi rad izpostavil tudi prispevek sodelavcev, brez katerih tega rezultata ne bi dosegli.«
4. ENKRAT NA TEDEN POVEŽITE DVE PERSPEKTIVI
Poiščite priložnost za sodelovanje med ljudmi, ki običajno ne delajo skupaj.
Namesto: »To je problem drugega oddelka.«
Poskusite: »Kako lahko skupaj odpravimo vzrok, ne samo posledice?«
5. VSAK PETEK SI ZASTAVITE ENO VPRAŠANJE
Komu sem ta teden pomagal postati sposobnejši, samozavestnejši ali samostojnejši?
Ne iščite velikih dosežkov. Včasih je dovolj, da ste nekomu prepustili odločitev, ga poslušali, mu pomagali razmišljati ali mu dali priložnost, za katero sam še ni bil povsem prepričan, da jo zmore.
Prav takšni trenutki postopoma oblikujejo voditeljsko kulturo.
UBUNTU IN POTENCIALOGIJA: OD OSEBNE RASTI K SKUPNEMU RAZCVETU
Ubuntu ima zanimivo povezavo s konceptom potencialogije. Pri potencialogiji izhajamo iz prepričanja, da potencial v ljudeh že obstaja.
Naloga vodje ni, da ga ustvari, temveč da soustvarja pogoje, v katerih se lahko razvije in postane prispevek. Podobno kot vrtnar ne more prisiliti drevesa, da raste. Lahko pa poskrbi za kakovost zemlje, dovolj svetlobe, vode in prostora.
Ubuntu tej metafori doda še eno pomembno razsežnost.
Drevo ne raste samo zase. Je del širšega ekosistema.
Njegove korenine so povezane z okoljem. Njegova rast vpliva na druge. Njegovi plodovi lahko hranijo skupnost. Tudi potencial posameznika dobi globlji pomen, ko se začne povezovati s potencialom drugih. Ko osebna rast postane skupni napredek. Ko znanje postane nekaj, kar delimo. Ko uspeh posameznika odpira možnosti za uspeh drugih.
Prav tukaj se srečata Ubuntu in potencialogija.
Potencial se razvija skozi odnose. Njegova najvišja vrednost pa se pokaže skozi prispevek.
Toda ta povezava odpira še eno pomembno vprašanje. Ali v naših organizacijah razvijamo ljudi predvsem zato, da bodo bolj produktivni?
Ali tudi zato, da bodo postali bolj samostojni, ustvarjalni, odgovorni in sposobni prispevati k razvoju drugih?
Prvi pristop razvija učinkovitost. Drugi lahko razvija trajnejšo sposobnost skupnega ustvarjanja vrednosti.
Najboljše organizacije potrebujejo oboje.
KAKŠNE LJUDI PUŠČAMO ZA SEBOJ?
Vrnimo se k vodji z začetka članka. Tistemu, brez katerega se je med dopustom ustavilo skoraj vse. Predstavljajmo si, da se odloči za drugačen pristop.
Začne prenašati odločitve. Sodelavcem omogoča več samostojnosti. Namesto hitrih odgovorov pogosteje postavlja vprašanja. Povezuje ljudi, dopušča različna mnenja in razvija naslednike.
Na začetku je morda celo nekoliko težje. Nekatere odločitve trajajo dlje. Sodelavci delajo napake. Vodja mora več časa nameniti pogovorom, učenju in podpori. Toda postopoma se začne nekaj spreminjati.
Sodelavci postajajo samozavestnejši. Odločitve se sprejemajo bližje mestu, kjer nastajajo problemi. Znanje se bolje deli. Ekipa postaja sposobnejša.
In ko vodja naslednjič odide na dopust, se delo nadaljuje. Ne zato, ker ni več pomemben. Temveč zato, ker je svojo voditeljsko vlogo opravil bolje.
Njegov vpliv ni več omejen na odločitve, ki jih sprejme sam. Živi tudi skozi sposobnosti ljudi, ki jih je pomagal razviti.
Morda je prav to ena najlepših razlag voditeljske zrelosti. Ne postajamo veliki zato, ker nas drugi vedno bolj potrebujejo. Veliki postajamo zato, ker ob nas tudi drugi postajajo sposobnejši.
Ubuntu nas tako spomni na nekaj, kar v svetu individualnih dosežkov pogosto pozabimo.
Naša največja moč ni nujno v tem, kaj lahko naredimo sami. Lahko je v tem, kaj omogočimo drugim – in kaj lahko potem ustvarimo skupaj.
ČAS ZA RAZMISLEK
Pred naslednjim delovnim tednom si zastavite tri vprašanja:
1. Kje sem kot vodja še vedno preveč nepogrešljiv – in komu bi lahko predal več odgovornosti?
2. Ali ljudje ob meni postajajo bolj samostojni ali bolj odvisni od mojih odgovorov in odločitev?
3. Koga bom v naslednjih 30 dneh zavestno podprl, da naredi pomemben razvojni korak?
MISEL ZA NA POT
UMUNTU NGUMUNTU NGABANTU.
Jaz sem, ker smo mi.
Najvišja stopnja voditeljske zrelosti ni v tem, da postanemo nepogrešljivi. Temveč v tem, da pomagamo drugim postati sposobnejši, samostojnejši in uspešnejši.
Od osebnega uspeha k skupnemu razcvetu. Od moči nad drugimi k moči, ki jo ustvarjamo skupaj.
Janez
Potencialog
E: janez.zezlina@ecg.si
Viri in priporočena literatura
1. Desmond Tutu (1999). No Future Without Forgiveness. Doubleday. Temeljno delo za razumevanje Ubuntu skozi človeško dostojanstvo, medsebojno povezanost, odgovornost in spravo. AUC Library
2. Thaddeus Metz (2007). Toward an African Moral Theory. The Journal of Political Philosophy, 15(3), 321–341. Filozofska obravnava Ubuntu, s poudarkom na solidarnosti, skupni identiteti in kakovosti odnosov. Znanstveni članek onlinelibrary.wiley.com
3. Michael Battle (2009). Ubuntu: I in You and You in Me. Seabury Books. Poglobljena obravnava Ubuntu in razumevanja posameznika skozi skupnost, predvsem v teološkem in etičnem okviru. WorldCat.org
4. Thaddeus Metz (2007). Ubuntu as a Moral Theory: Reply to Four Critics. South African Journal of Philosophy, 26(4), 369–387. Koristen vir za razumevanje različnih interpretacij Ubuntu in filozofskih razprav o njih. Znanstveni članek tandfonline.com
5. Stanford Encyclopedia of Philosophy. Contemporary Africana Philosophy. Širši filozofski kontekst, ki opozarja tudi na razlike med interpretacijami Ubuntu in potrebo po previdnosti pri posploševanju afriških tradicij. Filozofski pregled plato.stanford.edu
Sedem načel Ubuntu za sodobne vodje, pet voditeljskih paradoksov, model Ubuntu Leadership Shift in praktična razvojna orodja so avtorska interpretacija filozofije Ubuntu za potrebe sodobnega voditeljskega razvoja.