Ne moreš nadzorovati valov. Lahko pa aktivno usmerjaš svoja jadra.

Pred nekaj meseci sem na coachingu delal z vodjo, ki je vodil večjo organizacijsko spremembo. Trg je bil vedno bolj negotov, kadrovski izzivi veliki (ker je vedno bolj trg delojemalcev tisti, ki (vsaj trenutno) diktira tempo), pričakovanja lastnikov visoka, zaposleni pa utrujeni od nenehnih sprememb.

Po nekaj minutah pogovora je izrekel stavek, ki ga dandanes slišim vse pogosteje:

»Občutek imam, da nimam več vpliva na stvari, ki se dogajajo okoli mene.«

To ni bila težava njegovih kompetenc. Ni bila težava (premalo) znanja. Bila je težava fokusa oz. kot vedno bolj pogosto temu rečem – razpršene energije. Velik del njegove pozornosti je bil usmerjen v stvari, na katere ni imel neposrednega vpliva:

• geopolitične razmere,
• gospodarsko negotovost,
• odločitve konkurence,
• spremembe na trgu,
• odzive drugih ljudi.

Posledično je naraščal občutek nemoči, njegova energija pa je upadala. Prav tu in v takšnih situacijah in vedno bolj turbolentnih okoljih pa postane stoicizem ponovno tako zelo aktualen!

Zakaj se stoicizem vrača prav zdaj?

Če bi se danes pogovarjali z voditelji v različnih organizacijah, bi pogosto slišali podobne izzive – ogromno je:

• negotovosti na trgih,
• geopolitične napetosti,
• tehnološke preobrazbe in disrupcije, ki jo še pospešuje umetna inteligenca oz. napredne digitalne tehnologije,
• pomanjkanja kadrov in sprememb pričakovanj zaposlenih,
• pa tudi in še vedno pritiska po vedno hitrejših rezultatih.

Marsikdo ima občutek, da se svet spreminja hitreje kot kadarkoli prej. A zanimivo je, da tudi stoiki niso živeli v mirnem in predvidljivem svetu.

Stoicizem se je razvil v obdobju velikih političnih pretresov, vojn, gospodarskih sprememb in družbene negotovosti antične Grčije ter kasneje Rimskega imperija.

Epiktet je bil suženj. Seneka je živel v času političnih spletk in nepredvidljivih cesarjev. Mark Avrelij je vodil imperij med vojnami, epidemijami in notranjimi konflikti (op.p. omenjam nekaj bolj znanih stoikov – danes pa je eden od sodobnih učiteljev te tako zelo uporabne in zimzelene filozofije Ryan Holiday – več o tem tu).

Njihov svet je bil drugačen od našega. Njihovi izzivi pa presenetljivo podobni. Tudi oni so se soočali z vprašanjem:

Kako ohraniti notranjo stabilnost v svetu, ki ga ne moreš nadzorovati?

Prav zato se stoicizem danes ponovno vrača v poslovni svet, šport, vojsko in vedno bolj tudi na področje osebnega razvoja.

Ne zato, ker bi ponujal hitre odgovore. Temveč zato, ker ponuja brezčasno disciplino (pozitivnega oz. konstrukitvnega oz. aktivnega) razmišljanja in delovanja v svetu, ki je dinamičen in nepredvidljiv.

Stoiki so to razumeli že pred 2000 leti

Epiktet je zapisal preprosto misel: »Nekatere stvari so v naši moči. Druge niso.«

Večina ljudi te misli ne razume kot praktično voditeljsko orodje. Stoiki pa so jo razumeli kot temelj notranje stabilnosti.

Njihovo vprašanje ni bilo: »Kako nadzorovati svet?«

Temveč: Kako ohraniti jasnost in učinkovitost v svetu, ki ga ne moremo nadzorovati?

Aktivni stoicizem vsekakor ni pasivnost, kaj šele ravnodušnost

Ko govorimo o stoicizmu, si ljudje pogosto predstavljajo nekoga, ki vse potrpi in se umakne. Oziroma je do vsega povsem ravnodušen.

To ni stoicizem.

Aktivni stoicizem pomeni:

• sprejeti realnost takšno, kot je,
• jasno ločiti med vplivom in nemočjo,
• energijo usmeriti tja, kjer lahko nekaj premaknemo,
• zavestno izbrati svoj odziv.

Gre za izjemno praktičen pristop k upravljanju pozornosti, energije in odločitev.

Od filozofije do prakse: vaja treh krogov

Filozofija postane uporabna šele takrat, ko jo prenesemo v vsakdanje življenje. Na coachingih zato pogosto uporabljam(o) preprosto vajo treh krogov, ki pomaga razlikovati med skrbmi oz. stvarmi/aktivnostmi, ki so izven naše kontrole ter vplivom oz. stvarmi/aktivnostmi, ki so znotraj naše kontrole.

Ko ljudje prvič narišejo te kroge, pogosto ugotovijo nekaj zanimivega:

zelo pogosto največ (oz. preveč) energije vlagajo v področje(a), kjer imajo najmanj vpliva.

In ravno tu se začne sprememba.

1. Stvari izven moje kontrole

Sem sodijo:

• vreme,
• politične razmere,
• geopolitični konflikti,
• odločitve konkurence,
• preteklost,
• mnenja drugih ljudi.

Če večino energije vlagamo v ta krog, običajno raste občutek nemoči in stres.

2. Stvari znotraj moje cone vpliva

Sem sodijo:

• organizacijska kultura,
• kakovost odnosov,
• komunikacija,
• sodelovanje,
• klima v timu,
• razvoj sodelavcev.

Nanje lahko (aktivno) vplivamo, čeprav nimamo popolnega nadzora (nad posledico oz. rezultati). Seveda pa, če vse naredimo prav (npr. da znamo poiskati stično točko s sogovornikom, uporabiti moč argumentov, ipd) bo veliko večja verjetno, da bo naš vpliv pomenil tudi pozitiven končni rezultat.

3. Stvari znotraj moje kontrole

Sem sodijo:

• moje misli,
• moje odločitve,
• moje navade,
• moja priprava,
• moj odnos,
• moj odziv.

To je območje največje osebne moči.

SAMOREFLEKTIVNA VAJA:

Predlagam vam, da za določeno pomembno vsebino/spremembo, ki je pred vami razdelite aktivnosti, ki so z njo povezane v te tri kroge.

Videli boste, da je kar nekaj vsebin/aktivnosti znotraj kroga vpliva in vaše kontrole – in predlagam vam, da si v vašem urniku rezervirajte čim več blokov časa zanje (ko se fokusirano ukvarjate z njimi).

Kaj se dogaja v naših možganih?

Današnja nevroznanost potrjuje nekaj, kar so stoiki intuitivno razumeli že pred več kot dva tisoč leti -> naše telo in možgani se zelo različno odzivajo glede na to, kam usmerjamo svojo pozornost.

Ko svojo energijo usmerjamo predvsem v stvari, ki so izven naše kontrole, se pogosto aktivira stresni odziv.

Razmišljamo o:

• geopolitičnih napetostih,
• gospodarski negotovosti,
• odločitvah drugih ljudi,
• spremembah, na katere nimamo vpliva.

Posledica je povečano izločanje stresnega hormona kortizola, ki je sicer koristen za kratkotrajno preživetje, dolgoročno pa zmanjšuje občutek nadzora, optimizma in psihološke odpornosti.

Če večino časa živimo v tem krogu, lahko postopoma razvijemo občutek nemoči, izčrpanosti in kroničnega stresa.

Ko pa svojo pozornost zavestno usmerimo v stvari, ki jih lahko nadzorujemo ali nanje vplivamo, se začne dogajati nekaj povsem drugega.

Aktivirajo se procesi, povezani z občutkom napredka, povezanosti, smisla in zadovoljstva.

Pri tem imajo pomembno vlogo štiri kemične snovi, ki jih pogosto opisujemo z akronimom D.O.S.E.:

D – Dopamin

Povečuje občutek motivacije in napredka. Izloča se, ko naredimo korak naprej, dosežemo cilj ali uspešno rešimo problem.

O – Oksitocin

Krepi občutek zaupanja, povezanosti in pripadnosti. Nastaja predvsem skozi kakovostne odnose in sodelovanje.

S – Serotonin

Povezan je z občutkom notranje stabilnosti, samozavesti in osebne vrednosti.

E – Endorfini

Pomagajo pri obvladovanju stresa ter povečujejo občutek energije in dobrega počutja.

Zanimivo je, da sta prav druga in tretja cona naše vaje – cona vpliva in cona kontrole – področji, kjer lahko vsakodnevno spodbujamo nastajanje teh procesov.

Ko izboljšujemo odnose. Ko sprejmemo odgovornost. Ko naredimo prvi korak. Ko se osredotočimo na rešitev. Ko pomagamo sodelavcu.

Takrat ne vplivamo samo na rezultate – temveč (pozitivno in blagodejno) vplivamo tudi na svojo biologijo oz. v kakšni “koži” smo :)))

In takrat se je potem tudi lažje oz. se boste bolj učinkovito lahko spopadli tudi z “mlini na veter” – vsebinami, ki so izven vaše kontrole.

Aktivni stoicizem kot upravljanje življenjske energije

Če pogledamo skozi to prizmo, aktivni stoicizem ni zgolj filozofija.

Je tudi zelo praktičen način upravljanja življenjske energije.

Vsakič, ko svojo pozornost usmerimo v stvari, ki jih lahko nadzorujemo ali nanje vplivamo:

• povečujemo občutek vpliva,
• krepimo psihološko odpornost,
• zmanjšujemo občutek nemoči,
• lažje ohranjamo jasnost razmišljanja.

To ne pomeni, da ignoriramo realnost. Stoiki nikoli niso zagovarjali zanikanja problemov.

Nasprotno. Realnost moramo videti jasno – > vendar svojo energijo usmerimo tja, kjer lahko ustvarimo spremembo.

To je razlika med skrbjo in odgovornostjo. Pravi stoik zato ne beži pred izzivi. Sooči se z njimi. A svojo energijo vlaga tja, kjer lahko ustvari spremembo.

Pet praks aktivnega stoicizma za sodobne vodje

Oglejmo in razmislimo o naslednjih petih dobrih praksah stoicizma ter kako bi jih lahko vpeljali v svoj (dnevni)(redni) urnik:

1. Vsak dan ločite vpliv od skrbi

Vprašajte se: Kaj lahko danes resnično premaknem?

2. Ne hranite težav, ki jih ne morete rešiti

Informiranost je koristna. Nenehna obremenjenost in fokus na stvari, ki so izven vaše kontrole pa (vsekakor) ne. Tudi z vidika vaše biologije oz. telesnega počutje, o čemer sem pisal malce višje :))).

3. Osredotočite se na proces

Rezultat ni vedno pod našim nadzorom. Priprava, trud in disciplina pa so. Fokusirajte se na to, da naredite dobro pripravo in nato odlično izvedbo – če oz. ko vsak dan sproti odlično hodite po svoji poti – so tudi rezultati (posledica) na tej poti :))).

4. Razvijajte notranjo stabilnost

Jasnost je pogosto pomembnejša od hitrosti.

Notranja stabilnost ne pomeni, da nikoli ne občutimo negotovosti ali dvomov. Pomeni, da tudi v zahtevnih okoliščinah ohranimo sposobnost mirnega razmišljanja, tehtnega odločanja in spoštljive komunikacije.

Vodje svojo notranjo stabilnost krepijo z redno refleksijo, učenjem, kakovostnim počitkom ter zavestnim upravljanjem svoje energije. Šele vodja, ki zna najprej voditi sebe, lahko dolgoročno uspešno vodi tudi druge.

5. Vsak dan preverite svoj odziv

Dogodki nas ne določajo. Določajo nas naši odzivi nanje.

Ob koncu dneva si zato zastavite nekaj preprostih vprašanj:

• Kako sem se danes odzval v zahtevnih situacijah?
• Kje sem ravnal v skladu s svojimi vrednotami?
• Kaj bi lahko naslednjič naredil bolje?

Prav takšna kratka vsakodnevna refleksija postopoma gradi samozavedanje, čustveno zrelost in sposobnost, da se tudi prihodnjih izzivov lotevamo z več miru, jasnosti in samozaupanja.

Zaključna misel

Aktivni stoicizem ni cilj, ki ga dosežemo enkrat za vselej.

Je vsakodnevna praksa zavestnega usmerjanja pozornosti, energije in odločitev. Tako kot mišico tudi notranjo stabilnost gradimo z majhnimi, a doslednimi dejanji.

Rimski cesar in filozof Mark Avrelij je nekoč zapisal:

“You have power over your mind, not outside events.”

Dve tisočletji pozneje se svet spreminja hitreje kot kadarkoli prej.

Toda bistveno vprašanje ostaja enako: Kam usmerjamo svojo pozornost?

Voditelji prihodnosti ne bodo tisti, ki bodo nadzorovali največ stvari.

Voditelji prihodnosti bodo tisti, ki bodo znali ohraniti največ jasnosti, energije in notranje stabilnosti sredi sveta, ki ga ne morejo v celoti nadzorovati.

In morda je prav to najpomembnejša voditeljska disciplina našega časa: ne nadzor nad svetom, temveč (aktivno) mojstrstvo nad našim lastnim odzivom nanj.

mag. Janez Žezlina

Potencialog

E: janez.zezlina@ecg.si