NEIZPROSNOST POHLEPA
1. Pravkar ste zaključili svojo prvo knjigo Neizprosnost pohlepa. Kaj je po vašem mnenju pravi razlog za nastanek zadnje gospodarske krize?
Da, pravkar sem izdala svojo prvo knjigo z naslovom Neizprosnost pohlepa. Nastala je kot krajša različica magistrskega dela Globalna finančna kriza – kriza vrednot sodobne družbe. Gradivo za magistrsko delo sem zbirala eno leto, saj je bila finančna kriza v lanskem letu na vrhuncu, njene lovke pa so segale globoko v realni sektor, kjer se je svetovno gospodarstvo znašlo v spirali upada naročil in zniževanju bruto družbenega proizvoda več kvartalov zaporedoma, kreditnem krču, brezposelnosti in pričakovani deflaciji. Teza, ki sem si jo postavila, je bilo vprašanje, ali je povod za globalno finančno krizo kriza vrednot. Ali so vrednote v krizi, ali smo dejansko v krizi ljudje, kot posamezniki, ki vplivamo s tem, kakršni smo, na to, kar se dogaja na lokalni in globalni ravni.
Ocenjujem, da je razlog za krizo odsotnost občutka, kdaj ima človek nečesa dovolj. V času no -limit informacijske tehnologije in inovacij, kjer se transakcije izvajajo v delčku sekunde in so na razpolago instant (op.p. beri izvedeni) naložbeni produkti, kjer živimo v nekem navideznem, virtualnem finančnem svetu, je hlastanje za dosego blaginje, ki se sicer ponuja na vsakem koraku, a je hkrati zelo zmuzljiva, postalo edini motiv za zadovoljitev človeka. Blaginja pomeni imeti denar, denar pomeni moč, moč pomeni privilegij izbrancev oblikovati svet po njihovih kriterijih, imeti vpliv, biti vsemogočen.
Ob tem lahko moje besede najlepše ponazorim z mislijo Dalajlame, ki je v knjigi Etika za novo tisočletje zapisal: “Vendar pa človeka kopičenje predmetov ne more trajno zadovoljiti. Ljudje si povsod prizadevajo izboljšati svoje življenje z vsemi mogočimi sredstvi, a so kljub temu, zlasti prebivalci gospodarsko razvitih držav, navkljub vsej njihovi industriji, v nekaterih pogledih manj zadovoljni, manj srečni. Kar zadeva bogate, jih le malo ve, kako inteligentno uporabiti svoje bogastvo. Tako so obsedeni z idejo, da bi imeli še več, da to postane edina vsebina njihovega življenja in v tej zatopljenosti izgubijo sanje o sreči, ki naj bi jo bogastvo omogočilo. Zato so nenehno vznemirjeni, razpeti med skrbmi, kaj bi utegnilo iti narobe in upanjem po še večjem dobičku. Čeprav je navzven videti, da so v svojem udobnem življenju dosegli popoln uspeh, pa je za prebivalstvo gospodarsko razvitih držav značilna visoka stopnja zaskrbljenosti, nezadovoljstva, razočaranja, strahu in depresije in to navkljub materialnemu bogastvu, ki jih obkroža. Sodobna družba obožuje materialni napredek. Pompozna retorika o rasti in ekonomskem razvoju v ljudeh močno vzpodbuja tekmovalnost in zavist in domneva je, da je prvi ključ do sreče materialno blagostanje, drugi pa moč, ki jo podeljuje znanje. Vendar niti obilje, niti znanje samo po sebi ne osreči nikogar.«
Sodobno življenje je organizirano tako, da zahteva kar najmanjšo neposredno odvisnost od drugih. Ustvarili smo družbo, v kateri je ljudem vedno teže pokazati osnovno naklonjenost. Namesto občutka povezanosti in pripadnosti, ki je tako pomirjujoča značilnost manj premožnih, smo priča visoki stopnji osamljenosti in odtujenosti. Očitno je duševna razvranost povezana tudi z naraščajočo zmedo glede moralnih načel in glede samih temeljev morale. Glavna poteza pristne sreče je notranji mir, ki ga doživljamo ob zavestnem razvijanju skrbi za soljudi. Eden najpomembnejših pogojev notranjega miru pa je naša temeljna naravnanost. Zato si mora človek v sodobni, obilja polni družbi, ponovno določiti svoj cilj.
2. Kje iskati rešitve za izhod iz krize? Kurativne, predvsem pa preventivne?
Krize niso nekaj novega, pojavljajo se skozi zgodovino v različnih obdobjih in so različnih dimenzij. V zadnjih 250 letih v povprečju vsakih 10 let. A dogajale so se na obrobju, v državah, ki niso bile globalni igralci. V odvisnih ekonomijah, ki so po krizi postale še bolj odvisne od finančne pomoči razvitih. Tokratna je zadela center, središče, torej najbolj razvite države: Ameriko, Japonsko, Evropo in se od tu širila še na ostala področja. Zakaj? Je zatajil nadzor in regulativa? Gre za načrtovano porazdelitev izgub zaradi prevelike potrošnje in stalnega primanjkljaja (deficita) ZDA na cel svet? Gre morda za spoznanje, da morajo države, ki ustvarjajo presežke (suficit), kot so Kitajska, Brazilija, Indija, Rusija, … le te porabiti v svojem okolju za uravnotežen razvoj in večanje socialnih, zdravstvenih in pokojninskih pravic svojih državljanov, ne pa razmišljati o oplemenitenju tega denarja v raznih naložbah? Vsekakor je preventiva precej boljša od kurative. Po toči zvoniti je prepozno. Vendar se vprašam, ali mora toča ves pridelek uničiti do konca, da se zavemo napak in da se iz njih nekaj naučimo. Če je tako, upam, da je bila tokratna kriza, dovolj dolga in dovolj globoka, da se bomo iz nje kaj naučili in da bomo ravnali drugače. Namreč, danes je svet bolj kot kdajkoli prej povezan. Je globalna vas. Zato zavedanje o tem, da z neodgovornim ravnanjem rušimo tudi lasten svet, ne bo odveč.
3. Govorite tudi o krizi vodenja. Kakšni so vaši napotki menedžerjem in podjetnikom, kako naj v bodoče pristopajo do svojih zaposlenih, s kakšnimi pristopi in vodstvenimi stili jih bodo lahko motivirali in zadržali v podjetju?
Kriza vodenja izhaja iz razdvojenosti v nas samih. To misel najbolje ponazorim s besedami guruja managementa Petra Druckerja, ki pravi: »Vsako jutro se poglejte v ogledalo, ko se brijete ali šminkate. Vprašajte se, ali hočete biti res takšni, kot se vidite v zrcalu. Ali hočete videti takšne vrste človeka, kot ste ga videli? Morda vas je sram. Ali se ne počutite prav dobro, ko sekate ovinke ali pa ne držite obljub ali pa podkupujete, ker mislite le na kratkoročne koristi? Ali ste tak človek? To je preizkus z ogledalom, ki je pomemben zato, ker ljudi v svoji organizaciji ne morete slepiti, saj vas bodo spregledali. Če dajete napačen zgled, sporočate napačne signale in pokvarili boste celotno organizacijo. Vodenje se začenja z glavnimi prednostmi, ki jih podjetje ima: začne se s tem, da znate voditi in obvladovati sebe in da dajete dober zgled. To je najpomembnejše.«
Zato, bodi, kar si! Bodi pristen, docela zanesljiv, brezpogojen. Bodi avtentičen. Kot človek in kot vodja. Zaupaj v človeka, sodelavca, saj brez zaupanja ni odgovornosti. Ta ugotovitev velja tako med dvema človekoma kot za celotno družbo. Osnova zaupanje je poštenost, ena glavnih potez poštenosti pa je zanesljivost. »Zanesljiv pa je tisti, ki drži besedo, ki je zmeraj enak, ki se ne spreneveda, kadar bi moral govoriti resnico«, pravi Anton Trstenjak.
Odprtost, zaupanje, integriteta, pohvala, občutek, da si pomemben, nepogrešljiv del celote, pozitivna kritika, so ključni motivatorji zaposlenih. In predvsem win win situacija v vsakem trenutku. Odprta vrata nadrejenih za probleme sodelavcev. In nenazadnje, čim bolj sploščeno, horizontalno, neposredno vodenje.
4. Banka je institucija, kateri ljudje zaupamo svoje prihranke, temelji na zaupanju ljudi. Kako vi kot bankirka vidite, da bi po tej krizi vodje, podjetniki, prodajniki še lahko vplivali na zaupanje ljudi, svojih zaposlenih oz. strank ali partnerjev? Kako ponovno ustvariti oz. pridobiti to izgubljeno zaupanje?
Banka je tradicionalno konzervativna denarna institucija. Je finančni posrednik med tistimi deležniki, ki imajo presežke, torej prihranke in tistimi, ki ta sredstva potrebujejo. Za čas uporabe teh sredstev so eni pripravljeni plačati obresti, drugi pa jih s posojanjem zaslužijo. Od nekdaj velja, da so banke zaupanja vredne institucije in da je vse, kar se v njih dogaja, strogo varovana bančna skrivnost. Izguba zaupanja vodi v izgubo ugleda. In glede na dogodke preteklih treh let, stoji bančništvo, predvsem investicijsko, na zelo trhlih nogah. Primeri goljufij, Ponzi piramidni sistem, prikrojevanje bilanc, odprodaja tvegane aktive bank posrednikom preko listinjenja, neeetično izplačevanje visokih dobičkov posameznikom, ki presegajo letni nivo plač za nekajkrat,… vse to vodi v izgubo ugleda. Ki je samomor za banko in pomeni njen propad. Tveganje ugleda je eno izmed najpomembnejših tveganj bančnega poslovanja, saj sta ugled banke in z njim povezano zaupanje deležnikov ključnega pomena za njen dolgoročni razvoj.
Banka Slovenije definira tveganje ugleda kot tveganje nastanka izgube, ki nastane zaradi negativne podobe, ki jo imajo o banki njeni komitenti, poslovni partnerji, lastniki in investitorji ali nadzorniki. Gre za nemerljivo ali težko merljivo tveganje, ki mu je potrebno posvetiti večjo pozornost pri upravljanju, predvsem zaradi vse hitrejših tehnoloških sprememb in inovacij, vse večje globalne konkurence, zaostrenih pogojev poslovanja na finančnih trgih ter pogoste in korenite spremembe regulativnega okolja. Velikost izpostavljenosti tveganju ugleda je odvisna od podobe oziroma mnenja, ki ga imajo o banki njeni deležniki. Tveganje ugleda banko izpostavlja nevarnosti zmanjšanja donosnosti (npr. zmanjšanje prihodkov zaradi izgube strank, povečanje stroškov zaradi ravnanj pogodbenih strank in regulatornih organov, podražitve virov financiranja,…), poslabšanja likvidnostnega položaja ali celo ogrozi njeno solventnost in se nanaša na zelo širok spekter oseb, ki so povezane s poslovanjem banke; obstoječe in potencialne stranke, poslovni partnerji (dobavitelji, revizijske hiše, bonitetne institucije,…), naložbeniki (lastniki in upniki) in regulatorne institucije. Ravnanje banke vpliva na njeno podobo pri teh subjektih, prav tako pa je ravnanje teh subjektov lahko vzrok za nastanek tveganja (prikrivanje izvora denarja, neetično ravnanje lastnikov, …).
Po mnenju K. Rogoffa je obnova zaupanja koristna in pomembna, a v bistvu potrebuje svet celovit sistem pravne ureditve svetovnega finančnega sistema in sistema upravljanja, ki si bo zaslužil naše zaupanje.
5. V čem so slovenska podjetja in njeni menedžerji boljši in v čem slabši od tujih pri iskanju izhoda iz krize? Kje vidite naše prednosti in slabosti?
Slovenija je majhna ekonomija in v pretežni meri izpostavljena dogajanjem okoli nje, predvsem v Evropski uniji, ki je največja partnerica slovenskih podjetij. Ni osamljen otoček, ki bi bil samozadosten in bi bil imun dogajanjem, torej se tudi finančni krizi ni mogla izogniti. Moja ocena je, da je Slovenija sledilec ukrepov EU, da smo bili v marsikateri potezi preveč previdni in smo predolgo čakali na neko soglasje od zunaj, medtem ko so veliki igralci enostavno stvar izpeljali brez širšega konsenza (npr. intervencija Nemčije, Francije, Italije avtomobilski industriji,…) in v nasprotju z 87. členom pogodbe o ustanovitvi ES o državni pomoči, ki govori, da razen če pogodba ne določa drugače, je pomoč, ki jo dodeli država članica ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dejanji prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadane trgovino med državami članicami. Podobna je situacija z zavezami v Paktu za stabilnost in rast.
Torej, s tem sem posredno odgovorila na vaše vprašanje. Smo del nekega sistema, ki se ravna po sprejetih pravilih, ki mu po eni strani onemogočajo oziroma preprečujejo tiste odločitve, ki bi bile izven konteksta neke skupne politike, po drugi strani pa smo bili prav zaradi tega zaščiteni, saj je navezava na Evro Sloveniji prinesla potrebno stabilnost in trdnost, saj kriza ni dramatično posegla v naše okolje v primerjavi z nekaterimi drugimi državami (Islandija, Grčija, Latvija, Irska, Velika Britanija, Španija, Portugalska, …).
Slovenski managerji v tem pogledu niso prav nič drugačni od tujih. Imamo enake dileme in enake razmisleke, le da je za nami kratko obdobje lastne države in s tem lastne, unikatne poti v demokratično družbo, ki jo šele gradimo. Tranzicija in z njo lastninjenje je zahtevalo svoje žrtve in prineslo nove, domače zmagovalce, ki jih Slovenci zaradi izjemne negativne konotacije v javnosti, sproducirane s strani rumenih medijev in nekaj odmevnih primerov, ki so šli čez rob, nismo sprejeli kot priložnost, kot temelj za boljšo materialno podlago za večanje socialnih pravic in enakomernejšo družbo, ki bo morala slediti tej prvi fazi (vzor nordijski model).
6. Kje pa vidite glavne priložnosti za uspešno prihodnje delovanje slovenskih podjetij v svetovnem merilu? Katere so tiste dejavnosti, kamor se moramo usmeriti in kjer lahko ustvarjamo (naj)višjo dodano vrednost v prihodnosti?
Glavne priložnosti za prihodnje delovanje slovenskih podjetij vidim predvsem v odprtosti družbe, ki bo pripravljena postati multikulturna z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih le ta prinaša s seboj. Odpreti se znanju, ki obstaja izven meja Slovenije, biti oaza varnosti in kvalitetnega, udobnega življenja v zelenem in čistem okolju, uvrščena v tako čudovito okolje slovenskih gora in morja ter preko letališča in železnice dosegljiva znanstvenikom, strokovnjakom, gospodarstvenikom in popotnikom celega sveta. Vse to kliče po tem, da bi lahko postali druga “Švica”. Razen če, …
To misel naj spet zaključim z besedami nekoga, ki je pametnejši od mene in pravi takole:
“Domišljija je pomembnejša od znanja. Vendar problemov, ki smo jih ustvarili, ne moremo rešiti na isti stopnji razmišljanja, na kateri smo bili, ko smo jih ustvarjali!” (Albert Einstein)
In še povabilo k razmisleku.
Analitiki še vedno merijo družbo po klasičnih gospodarskih in socialnih statistikah: razmerju med primanjkljajem in BDP, stopnji brezposelnosti, stopnji pismenosti,…
Obstaja pa še ena zelo pomembna statistika, ki je težko izmerljiva; to je statistika o tem, ali ima družba več sanj ali več spominov. Več ko ima družba sanj, bolj gleda v prihodnost.
Družba s pozitivnimi sanjami, takimi, ki potrjujejo življenje, je družba napredka in družba preživetja.
Ga. Hermina, najlepša hvala za to, da ste z nami delili vaša odprta in poglobljena razmišljanja o vrednotah, svetovni krizi, trendih in naših prihodnjih usmeritvah.
Janez Žezlina
