POSLOVNO MORALNO VODITELJSTVO

 

Osrednja vprašanja, ki jih naslavlja normativna poslovna etika na vsakega poslovnega človeka, so najmanj naslednja:

  • Kako naj poslovnež/manager/podjetnik/zaposleni deluje, da bo njegovo ravnanje veljalo za vrlo oz. poslovno moralno dobro poslovanje?
  • Katerim dejanjem se naj dosledno izogiba, če želi ohraniti svojo integriteto neokrnjeno?
  • Zakaj (razlog) in kje naj postavlja meje med dobrim in nesprejemljivim delovanjem?

 

Primerov računovodskih škandalov, kampanj z umazanimi triki, dejanj nelojalne konkurence, korupcijskih peripetij, neprofesionalnega/pomanjkljivega vodenja in trpinčenja zaposlenih je ogromno. Zato v sodobni poslovni in vodstveni praksi pogosto obvelja stališče, da je tako stanje normalno, da ni mogoče ničesar storiti ter da poslovanje, vodenje in morala niso združljivi; še več, da je težnja po moralno in pravno nespornem ravnanju znak šibkosti. Po drugi strani si večina poslovnežev/vodij želi, da bi njihovi poslovni partnerji/zaposleni premogli bogat čut za poslovno moralo v smislu doslednega spoštovanja obljub in izpolnjevanja pričakovanj, pri čemer velikokrat pozabljajo, da iste visoke zahteve veljajo tudi za njih same, in da sebe ne smejo izvze(ma)ti (amnestirati) iz moralnega poslovanja/vodenja. V enem izmed mojih člankov sem zapisal: Predstavljajte si, da s poslovnim partnerjem ali zaposlenim podpišete izjemno precizirano pogodbo, za katero ste porabili veliko časa in denarja. Brez zaupanja in upoštevanja dobrih poslovnih običajev ter dobre volje (latinsko, bona fide), ki izvira iz pozitivnega socialnega kapitala (oz. zaupanja), je vsaka pogodba le ničvredna kracarija na papirju. Pogodba per se vas torej ne more ščititi pred malicioznostjo! 

Posvetimo se najbolj pogostemu samo-opravičevanju oz. iskanju izgovorov, zakaj ni treba delovati moralno, ker da zadostuje že upoštevanje zakonov (ob vsakem izgovoru v oklepaju pridajamo tudi krajši ugovor):

  • Kar počnemo vodje, poslovneži, je v  nasprotju le s poslovno moralo, ni pa nezakonito. Sicer pa tako ali tako na področju poslovne morale ni kredibilnega razsodišča. (Slednje ne drži, ker so vsi deležniki, ki jih določeno ravnanje zadeva, četudi niso v vlogi akterjev, potencialni presojevalci tega ravnanja in lahko o njem po mili volji bolj ali manj bučno moralizirajo. V praksi bi lahko postala ustaljena praksa, da vodja ali poslovnež-nebodigatreba ne naleti zgolj na zgražanje poslovne javnosti, temveč na celovito podjetniško/managersko karanteno. Orodjem za iskanje podatkov o poslovanju družb ter možnostim vpogleda v finančno poslovanje le teh bi lahko dodali tudi vrsto drugih podatkov…)
  • Interes podjetja je izpolnitev cilja z vsemi možnimi sredstvi, pri čemer velja, da cilj opravičuje sredstva. (Interes vsakega podjetja je dolgoročno uspešno poslovanje, za kar pa je potrebno veliko modrosti ter preudarnosti, predvsem pa kontinuirano moralno neoporečno poslovanje. Najnovejše Gallupove raziskave kažejo, da do 30 % potrošnikov bojkotira vsaj eno blagovno znamko zaradi proizvajalčevih moralno spornih praks.)
  • Nemoralno početje je koristno za podjetje ali pa za moj žep. (V tem primeru je dovolj, če se preveri dolgoročnost takega mišljenja glede na posledice za podjetje in družbo v celoti.)
  • Brez bojazni, umazanega početja nihče nikoli ne bo odkril. (Zanašanje na večno odsotnost tožnika in sodnika je naivno. Skupna vsota ne/posrednih kazni je velikokrat bistveno višja od koristi prekrška. Zakaj bi se zaradi tovrstne iracionalnosti izpostavljali nepotrebnemu tveganju?)
  • Če nemoralno početje pride na dan, me bodo ščitili moji poslovni kolegi in sodelavci. (Ali lahko nemoralnež zaupa kolegom, da se ne bodo obrnili proti njemu?)
  • Vodja ni nikoli moralno kriv, saj je ravnal pod pritiskom konkurence, po ukazih nadrejenih in lastnikov, ki želijo povečati profit. Tudi hierarhija v podjetju je sfižila izvedbo njegovih navodil. (Podjetja, ki silijo svoje zaposlene k nemoralnim praksam, generirajo več škode, kot koristi. Nehote vzgajajo egoistične nelojalneže. Poleg tega opustitev moralne dolžnosti in ravnanja (npr. spremljanja izvedbe) nosi z moralnega vidika enako breme krivde, kot pa če bi izvajali nemoralno dejanje.)
  • Poslovna morala me ne zanima. Tako ali tako si v službi mislim, kar hočem, delam pa tisto, kar hočejo drugi. (Sokratova misel služi kot najboljši protiargument: Življenje, ki ga ne raziskujemo, analiziramo (in tvorno razvijamo) ni vredno imena življenje.)

 

SAMO POSLOVNO MORALNO VODITELJSTVO IN POSLOVANJE SPODBUJATA DOLGOROČNO ZAVZETOST INTERNIH IN EKSTERNIH DELEŽNIKOV PODJETJA!

»Nikoli ne stori ničesar takega, kar si boš kasneje želel prikriti ali izbrisati!« je bilo vodilo, ki je – po njegovih besedah – najbolj zaznamovalo kariero nekega nekoč uglednega nemškega bankirja. Kljub častitljivim izkušnjam in starosti mu maksime ni uspelo zvesto upoštevati. Pred nekaj leti ga je medijski pomp najverjetneje tako sirensko očaral, da je nič hudega sluteč obelodanil košček zaupne informacije, zaradi česar je bil »odstopljen«. To je bil pomemben signal za vse njegove sodelavce in povod za sistemsko promocijo moralnih vrednot in kodeksa v podjetju s strani celotnega vodstva, ki je pričelo pri vseh vodjah načrtno spodbujati vodenje z vzornim zgledom.

Ko analiziramo moralna načela, prepovedi in izgovore, hitro opazimo, da smo jih mimogrede sposobni našteti več ducatov. Le praktični del izpolnjevanja našega poslovnega poslanstva nekoliko krni popolno sliko. Saj če temu ne bi bilo tako, ne bi obstajalo toliko s svojim lastnim podjetjem nezadovoljnih lastnikov, z medčloveškimi odnosi nezadovoljnih zaposlenih ter managerjev, ki zaradi težnje po učinkovitosti in maksime `zaupanje je dobro, kontrola še boljša` prisegajo na drakonske ukrepe in avtokracijo. Včasih se resnično zdi, da vodje ne počenjajo drugega, kot pa, da si izmišljujejo pravila, dajejo navodila in strogo kontrolirajo. »Saj mi pri takih sodelavcih niti ne preostane nič drugega,« pogosto slišimo. Ali zaposlenim res primanjkuje svetlih moralnih vrednot, občutka za dolžnost in čuta za pravilno in nepravilno? Raziskave kažejo, da se raven zavzetosti in lojalnosti iz generacije v generacijo niža. Vodje, ki imajo opravka z MTV-jevsko generacijo, pogosto obupavajo… Pronicljiv managerski rek pravi, da zaposlenih oz. sodelavcev ni mogoče motivirati, zlahka pa se jih demotivira. K rešitvi tega kompleksnega vprašanja lahko ozaveščeni voditelji in poslovneži največ prispevajo tako, da se namesto na iskanje napak, bolj osredotočajo na razvijanje poslovno benevolentnega ravnanja na način, da ga sproti opazijo in posredujejo natančno povratno informacijo (upravičeno pohvalo).

Zaključimo lahko, da dobro voditeljstvo/poslovanje od nekdaj prebiva v vsakem vodji/poslovnežu. Realizacija Dobrega pa je odvisna od moči avtonomne volje in samo-motiviranosti za to, da vedno in povsod spodbujamo pri sebi, naših sodelavcih in poslovnih partnerjih delovanje, ki ga bomo lahko kadarkoli ocenjevali kot dobro, dobrohotno, iskreno in uresničeno z dobrimi nameni, podjetno in kooperativno, kreativno/inventivno, zanesljivo, samozavestno in pogumno (zasidrano med strahopetnostjo in noroglavostjo), preudarno in zmerno (v skladu s principom prave mere), resnicoljubno, strpno, velikodušno (razpeto med razsipništvom in skopuštvom), verodostojno ter pošteno (v smislu odsotnosti grabežljivosti in laži) in pravično…

 

Dobran Juričan

dobran.jurican@energos-svetovanje.si

 

Nekaj definicij iz pojmovno-kategorialnega aparata poslovne etike:

1. Kakšna je razlika med poslovno etiko in poslovno moralo?

Moj prijatelj je slikovito dejal: Poslovna etika je kot fotografski aparat za poslovno moralo. Poslovna etika se ukvarja z raziskovanjem fenomena poslovne morale, tako da prek uporabe moralnih kriterijev, norm, načel in pravil presoja o konkretnem poslovanju. Poslovna morala je sistem nenapisanih pravil vzorcev in maksim gospodarjenja v okviru moralno sprejetih – s kulturno tradicijo pogojenih – obrazcev obnašanja in zaželenih norm ravnanja. Fenomeni poslovne etike so npr.: dolžnost, odgovornost, vest, vrline, karakter, dobri poslovni običaji, zaupanje, obljuba, moralni kriteriji in ocene, maksime in norme delovanja, kodeksi poslovne morale.

2. Kakšna je razlika med gospodarskim pravom (heteronomija volje) in poslovno moralo (avtonomija volje)?

Če je v pravu prepovedano/dovoljeno vse tisto, kar je eksplicitno zapisano (izjeme: pojem dobrega gospodarja, dobri poslovni običaji, pasusi OZ, uzance), potem velja, da je pravo instrument, ki praviloma varuje mene od drugih. Če na polju poslovne morale velja, da spoštovanja pravil igre ni mogoče vsiliti ali zapovedati posamezniku-odločevalcu (izjeme: kodeksi, direktni ukazi), temveč se zanje odloči prostovoljno ter jih celo avtonomno oblikuje, potem velja, da je morala namenjena ščitenju drugih od pretenzij nas samih.