Skozi vso zgodovino se je človek, da je preživel in se razvijal, moral zbirati informacije o okolju in nevarnostih, ki prežijo nanj. Hkrati pa je moral skrbeti za zaščito svojega znanja pred tekmeci. Že v 6. st.pr.n.št. je kitajski vojaški strateg Sun Cu v svojem delu »Umetnost vojne« pisal in govoril o pomembnosti poznavanja nasprotnika in praktični rabi vohunov. To so bili začetki obveščevalne dejavnosti, ki se je skozi zgodovino razvijala v skladu z tehnološkim in družbenim razvojem in posledično postajala tudi bolj kompleksna in organizirana.
Sprva je obveščevalna dejavnost spadala predvsem pod državo, še posebej vojaško področje. Posameznimi dogodki pa so začeli kazati tudi na obstoj in potrebo po podobni dejavnosti v gospodarstvu. Eden od teh zgodovinskih primerov so Fuggerjeva poročila iz leta 1750, ko je znana družina bankirjev začela izdajati redna poročila o političnih in ekonomskih razmerah po Evropi in tako obveščala svoje stranke o grožnjah in priložnostih, ki pretijo njihovim investicijam. Začetek moderne obveščevalne dejavnosti v gospodarstvu lahko štejemo drugo polovico 20. stoletja, ko je tehnološki razvoj, rast zasebnega sektorja in dostopnost virov omogočala razvoj sistematičnega zbiranja podatkov za potrebe podjetij.
Michael Porter (1980) je med drugim ugotovljal, da mora biti vrh podjetja dobro obveščen o konkurenci in razmerah na trgu. Bil je med prvimi, ki je poudaril, da mora biti strategija v načrtovalnem procesu dobro podprta z zanesljivimi in točnimi informacijami. Danes ima obveščevalna dejavnost v gospodarstvu več poimenovanj, najpogosteje pa se govori o konkurenčni obveščevalni dejavnosti. Podoben izraz je tudi angleški izraz »business intelligence«, ki pa se v slovenščino prevaja kot poslovna inteligenca in pomeni predvsem tehnološko-informacijske rešitve na področju zbiranja, analiziranja in posredovanja uporabnih informacij končnim uporabnikom.
Naloge obveščevalne dejavnosti v gospodarstvu lahko preprosto opredelimo kot spremljanje razmer ter iskanje in zaznavanje priložnosti ter groženj, ki pretijo podjetju. Osnova delovnega procesa obveščevalne dejavnosti predstavlja obveščevalni krog, ki vsebuje naslednje elemente:
(1) načrtovanje,
(2) zbiranje podatkov,
(3) analizo ter izdelavo, in
(4) posredovanje končnih obveščevalnih izdelkov naročnikom oz. uporabnikom.
(1) Načrtovanje pomeni ugotavljanje, katere informacije podjetje ima in katere želi pridobiti. Na podlagi tega se sestavijo strateške in taktične usmeritve zbiranja in analize podatkov.
(2) Zbiranje podatkov se v obveščevalnem okolju deli na različne discipline. V gospodarstvu sta pomembni predvsem OSINT (ang. Open source intelligence) in delno HUMINT (ang. Human intelligence). HUMINT velja za najstarejšo disciplino, ki se je razvila iz vohunjenja. Pomeni pa pridobivanje informacij preko človeških virov (intervjuji, pogovori s strokovnjaki, sestanki, kongresna srečanja, poznanstva in mreženje,…). OSINT po drugi strani velja za najmlajšo disciplino in pomeni pridobivanje informacij preko javno dostopnih virov (novice, poročila ali analize inštitutov, fakultet, podjetij,…). S tehnološkim razvojem, predvsem razvojem svetovega spletnega omrežja, je OSINT dobila nov razmah. Če je bilo prej premalo informacij se danes soočamo s preveč informacijami. Za čimboljši izkoristek, pa je potrebna kvalitetna analiza.
(3) Analiza surovih obveščevalnih podatkov pomeni ocenjevanje ter izdelavo končnih obveščevalnih poročil, ki so razumljiva in uporabna naročnikom oz. uporabnikom.
Sledi (4) Posredovanje končnih izdelkov naročnikom oz. uporabnikom obveščevalnih storitev v podjetjih, ki se izraža predvsem v informacijskem sistemu hitre distribucije poročil in povratnih zank (ang. Feedback) izdelovalcem poročil.
Končne obveščevalne izdelke v grobem delimo na strateške in taktične, ki se med seboj razlikujejo po dveh glavnih kriterijih:
(1) komu so namenjena (vodstvo ali srednji menedžment); ter
(2) kako dolgo so relevantna (dolgoročne analize ali kratkoročne informacije).
Izdelki se lahko delijo še na druge načine. Bernhardt (2003) tako končne obveščevalne izdelke deli na:
(1) trenutna obveščevalna poročila, ki imajo trenuten vpliv na podjetje;
(2) Obveščevalne ocene o geostrateških in geopolitičnih razmerah;
(3) Opozorila oz. grožnje;
(4) Raziskave trga in konkurence; ter
(5) Obveščevalna poročila o tehnoloških in znanstvenih zmogljivostih konkurence.
Obveščevalna dejavnost ima tudi svojo »temno plat«. Konkurenca lahko zbira informacije o podjetjih na legalen in etičen način, lahko pa se poslužuje tudi spornih metod, kot so vohunjenje, sabotaža, kraja tehnologije in informacij, ipd. Zaradi tega se je pojavila potreba po protiobveščevalni dejavnosti gospodarstvu, ki je pomemben del varnostnega procesa v podjetjih. Glavni namen protiobveščevalne dejavnosti je zaščita pred nepooblaščenim vplogledom v poslovne informacije, se zoperstaviti grožnjam ter izboljšati varnost.
Protiobveščevalna dejavnost ima tako pasiven kot aktiven značaj (Whitehead, 2001). Pasivni del se osredotoča na varovanje: varnostno ozaveščanje in varnostni programi, tehnično-protiprislušni pregledi, ter testiranja vdorov v sisteme. Aktivni del se razlikuje od pasivnega in se vključi po zaznani grožnji. Pomeni pa predvsem preiskavo in nevtralizacijo sovražnega delovanja. Pri tem lahko služi kot sistem zbiranja podatkov o namenih in metodah delovanja konkurence.
Če na kratko povzamemo: točne in zanesljive informacije so bile in bodo vedno pomembnejše pri sprejemanju pomembnih poslovnih odločitev. Učinkovit sistem zbiranja, analiziranja ter posredovanja informacij uporabnikom – kar predstavlja obveščevalna dejavnost – lahko bistveno prispeva h konkurenčni moči in prednosti posameznega podjetja na trgu. Da pa ohranimo takšno prednost je potrebna tudi zaščita lastnega znanja pred konkurenco, kar omogoča učinkovita implementacija protiobveščevalne dejavnoste v varnostni proces podjetja.
JB
Literatura:
– Sun Tsu (1998) Umetnost vojne, Amilietti, Ljubljana
– Porter, M.E. (1980) Competitive Strategy, Free Press, New York,
– Bernhardt, D. (2003) Competitive Intelligence: Acquiring and using corporate intelligence and counter-intelligence. FT Prentice Hall,
-Whitehead, S. (2003) Corporate counterintelligence – protecting business information, Hi-Tech Security Solutions