TUDI V POSLOVNEM SVETU LAHKO OBSTAJAJO ZDRAVE IN NEZDRAVE SIMBIOZE

V psihologiji izraz simbioza označuje takšno skupnost dveh ali več oseb, v kateri je medsebojna odvisnost tako močna, da član simbioze verjame, da ne bi mogel preživeti brez drugih članov simbiotske skupnosti. Ko sta dve osebi v simbiozi takrat, druga drugo zajemata s svojo ego mejo in širita svoj Jaz na drugo osebo. Zato govorimo o simbiozi, kadar dve osebi predstavljata skupaj eno osebnost.

 

ZDRAVA IN PATOLOŠKA SIMBIOZA 

O zdravi simbiozi govorimo, kadar je simbiotski odnos nuja in je ena oseba resnično nesposobna za samostojno življenje, kot je primer otroka in skrbnika ali primer fizično in/ali mentalno hendikepirane osebe, za katero skrbi druga oseba.

O patološki/nezdravi simbiozi govorimo, kadar sta obe osebi sposobni za samostojno življenje, a je vzpostavljen simbiotičen odnos. Pri patološki simbiozi osebe vedno odpisujejo določene vidike sebe, drugih ali situacije. Lahko se pojavi med staršem in otrokom (podaljšana, inverzna simbioza), med dvema otrokoma (pogosto v primeru dvojčkov) ali med odraslimi ljudmi (najpogosteje v ljubezenskih odnosih), kot bomo videli iz opisanih primerov  na koncu prispevka, pa tudi v poslovnem svetu.

 

SIMBIOZA MAME IN OTROKA

Novorojenček je popolnoma nesposoben za samostojno življenje in tako je za njega simbioza z mamo ali skrbnikom enostavno potreba. Simbioza pa ni samo nujna za preživetje otroka, ampak brez kvalitetne simbioze tudi ni ustreznega psihičnega in emocionalnega razvoja ter socializacije. Vse, dokler je otrok nesposoben za samostojno življenje, je odvisen in mora biti v simbiozi z mamo ali skrbnikom. Šele ko postane sposoben za samostojno življenje, je dovolj odrasel, da lahko zapusti simbiozo.

Simbioza je odnos odvisnosti, katere razvoj je usmerjen k doseganju neodvisnosti. Cilj odraščanja je doseči odraslost. Dober starš je tisti, ki ve, da je njegov glavni cilj priprava otroka za samostojno življenje v človeški družbi, ki sledi temu cilju in ko pride čas za to, otroku tudi dovoli, da se osamosvoji. Ko postaja otrok v procesu odraščanja vse bolj sposoben v različnih vidikih življenja, se s tem menjava tudi kvaliteta simbioze.

Simbioza med mamo in otrokom je takšen odnos, kjer so potrebe otroka na prvem mestu. To pomeni, da je ženska pripravljena, da postane mama, ko je zrela, da se odreče nekaterih svojih želja in se za določen čas postavi v vlogo zadovoljevanja potreb otroka. Z vidika ego stanj to pomeni, da za določeno obdobje izključi svoje ego stanje Otroka. Če mati ni pripravljena na samoodrekanje in izključitev svojega ego stanja Otroka, kot je to primer pri infantilnih mamah ali pri nezaželenih nosečnostih, je odnos mame do otroka ambivalenten. Iz svojih ego stanj Starša in Odraslega kaže skrb in ljubezen do otroka, po drugi strani pa sovražen odnos iz svojega ego stanja Otroka.

Simbioza nastane tako, da mati, ki začasno izključi svoje ego stanje Otroka vstopi v simbiozo s svojim ego stanjem Starša in Odraslega s svojim otokom, ki vstopi v simbiozo z edinim ego stanjem, ki ga ima in to je ego stanje Otroka.

 

Da lahko simbioza deluje, je neobhodno, da mati do določene mere izključi svoje ego stanje Otroka. Izključitev je energetski manever, s katerim se izloči energija iz določenega ego stanja. To v praksi pomeni, da materi niso več najbolj pomembne želje in potrebe njenega Otroka (njene osebne želje), ampak so ji pomembnejše potrebe njenega pravega otroka.

 

Slika: Mati z začasno izključenim ego stanjem Otroka usmerja svojega Starša in Odraslega k otroku.

Otrok ima potrebo po stabilni in kvalitetni simbiozi, ker je od nje odvisno njegovo preživetje ter njegov razvoj. Za otroka so posebno travmatične situacije, ko je bolan in mora v bolnišnico. Sodobna pediatrija že poudarja pomembnost otrokove pravice do simbioze, tako da v številne bolnišnice majhne otroke sprejmejo skupaj z mamo.

Obstajajo tudi številne raziskave, ki dokazujejo, da otroci, ki so v inštitucijah ločeni od svojih mater, razvijejo številne motnje, onemogočen pa je tudi vsestranski razvoj otroka. Nepopolna simbioza vodi do motenj v vseh treh ego stanjih: neprimerne in nepopolne izkušnje v Otroku, nezadostna internalizacija in socializacija Starša in nerazviti Odrasli.

V času simbioze otrok ponotranja mamo in te ponotranjene predstave postanejo osnova za izgradnjo psihičnih struktur, ki so predpogoj za zdrav razvoj njegove osebnosti. Glavna problematika, ki se pri osebah, ki kot otroci niso bili v kvalitetnem simbiotičnem odnosu, pojavlja kasneje v življenju, je deficit na področju povezanosti z drugimi osebami, čustvenih odnosov z drugimi ljudmi (vključno s partnerskimi in odnosi z lastnimi otroki). Ravno zaradi primanjkljajev v ego stanju Starša imajo te osebe pogosto težave, da bi bili odgovorni starši svojim otrokom. Simbiotski primanjkljaj se pogosto prenaša med generacijami, ker se oseba, ki je sama doživela simbiotski primanjkljaj, vede do svojih otrok na enaka način.

 

NEZDRAVA SIMBIOZA V POSLOVNEM SVETU

V moji poslovni praksi pa velikokrat opažam tudi sindrome nezdrave simbioze v poslovnem svetu. Pri tem imam v mislih dve možnosti: ali gre za nezdrav simbiotični odnos med podjetnikom in njegovim podjetjem, po drugi strani pa na simbiotične odnose, ki so vidni v kombinaciji mogočnega avtokratskega vodje in pasivnih, odvisnih zaposlenih.

Oglejmo si prvi primer nezdrave simbioze (podjetnik-podjetje): podjetnik, lastnik manjšega orodjarskega podjetja z 18 zaposlenimi ima pred seboj poslovni izziv (obenem pa tudi problem), da bi se po daljšem delovanju kot lastnik-menedžer-vodja-podjetnik v lastnem podjetju umaknil in prepustil podjetje nasledniku, najetemu menedžerju, ki bo v njegovem imenu vodil podjetje. Problem pa je v tem, ker je do sedaj vedno sam sprejemal in odgovarjal za vse ključne odločitve (najsibodo strateško poslovne, pa tudi strokovne), imel kontakte z vsemi ključnimi strankami, se pojavljal v javnosti kot ikona svojega podjetja, zaposlenim pa prepuščal samo operativne, rutinske naloge – kar pomeni, da je celotna konkurenčna prednost njegovega podjetja vezana na njega, njegove strokovne kompetence in socialni kapital, obenem pa on še vedno vidi podjetje kot njegovega otroka, od katerega ni pripravljen prerezati popkovine. Kar pomeni, da tudi, ko je končno predal podjetje menedžerju, stalno posega v njegove odločitve, se dogovarja s ključnimi partnerji (strankami) mimo njega in se v praksi zaradi simbioze s podjetjem ni pripravljen odreči svoji menedžersko vodstveni vlogi in prevzeti samo lastniško vlogo. Zato je bila logična posledica ta, da je do sedaj že petkrat menjal menedžerje, s katerimi delom ni bil zadovoljen; vsakič, ko je odpustil direktorja, se je on vrnil nazaj v podjetje kot direktor, ponovno poskusil z novim direktorjem, ki pa ni bil po njegovem okusu, saj je njegova simbiotična vez s podjetjem premočna.

Dokaj podoben je tudi primer odločnega, močnega in avtokratskega vodje večjega slovenskega podjetja, ki do svojih podrejenih prevzema vlogo kritičnega Starša: sestanki njegove ekipe zaposlenih vedno izgledajo kot njegov monolog, kjer ni zadovoljen s tem, kar so opravili, vsako njihovo pobudo in nove ideje zatre, po drugi strani pa pričakuje, da bodo bolj proaktivni in samoiniciativni. Zaposleni prevzemajo vlogo Otroka, ki se brani, ko jih vodja ošteva za napake, postajajo vedno bolj pasivni in za vsako odločitev ali problem hodijo do njega. Namesto, da bi ta vodja takrat odreagiral na način, da bi skupaj prišli do rešitve oz. da bi jih vprašal, kaj oni predlagajo in kakšne možne rešitve vidijo, vedno sam (kot negujoč Starš) predlaga oz. poskrbi za rešitev problema, s tem pa svoje zaposlene dela še bolj odvisne od njega in ne razvija njihove samoodgovornosti in samoiniciativnost.

Vidimo, da je tudi v poslovnem svetu pomembno, da podjetniki in vodje ozavestijo situacije, ko vstopajo v nezdrave simbiotične odnose in da prekinejo ta simbiotični odnos. To pa od njih zahteva, da pri sebi razvijajo uravnoteženo in zdravo osebnost, ki deluje z vidika Odraslega ego stanja do sogovornikov: vzdrževanje enakovredne pozicije v medsebojnih odnosih (jaz sem OK – ti si OK), spoštovanje sogovornika in zaupanje v njegove zmožnosti in sposobnosti avtonomnega, suverenega in kvalitetnega odločanja.

 

mag. Janez Žezlina

Potentiolog

Janez.zezlina@energos-svetovanje.si

 

LITERATURA:

  • Bowlby, John (1965) Maternal care and the growth of love. Second edition. London: Penguin, 1990.
  • Milivojević, Zoran: Materiali za izobraževanje v transakcijski analizi, 2004
  • Schiff, Jacque Lee et al. (1975) Cathexis reader: Transactional analysis of psychosis. New York: Harper & Row.
  • Žvelc, Gregor: Zapiski predavanj integrativne transakcijske analize, 2010